Ženske na začasni postaji

Irma Kirin Zakrajšek, vodja oddelka za družinsko sodstvo pri Okrožnem sodišču Ljubljana, je ena od petih sodnic tega oddelka, kjer se vse od leta 2005, ko so ga ustanovili, z vsakim sodnim spisom dvigne zastor nad prizoriščem nove družinske drame ali tragedije. Največkrat se to zgodi ob razpadu zakonske zveze, ko se nekdanja ljubezen sesuje in med črepinjami ostanejo le nagajanje, bitka in sovraštvo. Vedno znova so glavni igralci ona, on in otroci. Ob koncu, ko zavesa nad glavno predstavo v sodni dvorani pade, se nikoli ne ve, kdaj se bo znova dvignila v drugačni režiji in z drugačno zasedbo vlog. "Sodišče zadevo zaključi in pravnomočno izreče sodbo, čez čas pa se srečamo v novem postopku zaradi onemogočanja stikov z otrokom, neplačevanja preživnine ali česa drugega. Zato nas vedno spremlja strah, ali smo se prav odločili in ali nismo naredili usodne napake, zaradi katere bo kdo od staršev ali otrok vse življenje prenašal posledice. Ali pa, da se bomo srečali v novi tožbi in novem postopku. Biti moraš sodnik, psiholog, socialni delavec, ekonomist in še kaj, vse v eni osebi, da prepoznaš resnico od laži in pravo zgodbo od izmišljene." Tudi to, ali je družinsko nasilje, zaradi katerega je kup sodnih spisov višji in debelejši, res tako nevzdržno, da je morala ženska z otroki pobegniti od doma in se zateči v varno hišo. To vprašanje je rdeča nit vsega razmišljanja, ki mu sledimo že v petem nadaljevanju. Ne sodba sodišča, življenje je tisto, ki najbolj zagotovo in prepričljivo pokaže, ali je bila obtožba bivšega partnerja zaradi nasilja nujna in edina možna obramba ali pa nasilje nad človekom, ki mora s to obtožbo živeti, če je kriv ali ne.

Sodnica Irma Kirin Zakrajšek je izkušena. Ne boji se svojih besed, kar intervju razkriva, vedno znova pa se boji posledic napačnih odločitev. "Na kakšnem drugem oddelku sodbo izrečejo in zgodba je končana, na našem se to nikoli ne ve."

Marsikdaj je nasilje le izgovor

"Vsaka peta ženska pada po stopnicah," nas opozarjajo. Opažate v svojih sodnih spisih, da je res toliko nasilja v družini?

"Taka sporočila me ne prepričajo. Ne poznam sicer vseh številk, mislim pa, da gre za pretiravanje in da tako hudo le ni. V spisih imamo velikokrat grozljive navedbe nasilnih dejanj, da te spreleti srh, ko to bereš, če pa pogledamo, koliko zadev se razplete in tudi konča v kazenskem postopku, vidimo, da je število precej manjše. Ne rečem, da nasilja ni. Je, in tudi hudi primeri so, bojim pa se, da najhujši niti ne pridejo na dan, čeprav bi ženske tudi zaradi otrok morale temu narediti konec in se umakniti drugam. Marsikdaj pa sta nasilje in spolna zloraba le izgovor za drugačne namene."

Kakšni so ti nameni, da je za to potrebna kriva ovadba?

"Največkrat gre za ženske, ki to naredijo v bitki za otroka, ko pa jim ga sodišče izroči v varstvo in vzgojo, ga hočejo še odtujiti od očeta. To je skrajno sprevrženo dejanje, zato sem pozorna že na začetku, ko se odločamo o tem, komu dodeliti otroka. Ne gre samo za to, na koga od staršev je otrok bolj navezan, kdo ima boljše pogoje za življenje, komu bolj zaupa in tako dalje, ampak predvsem to, kdo od staršev bo v poznejših letih sposoben normalne komunikacije in kdo bo znal ločiti partnerski odnos od starševskega, da bo z drugim sodeloval v korist otroka. Za otroka je zelo hudo, da mora izgubiti očeta, ker mati hoče tako. To se lahko zelo hitro zgodi. Postopki na sodišču se vlečejo, ker velikokrat potrebujemo mnenje izvedencev, ki prav tako potrebujejo čas za odločitve. Otrok se lahko hitro odtuji od očeta, še posebej, če živi v okolju, kjer posluša o njem same slabe stvari, kjer ga ščuvajo proti njemu in napeljujejo na to, da ga začne še sam počasi odklanjati. Če so dovoljeni stiki pod nadzorstvom dvakrat na mesec po dve uri, na drugi strani pa o očetu govorijo same slabe stvari, se mu odtuji. Zato je treba na začetku postopka paziti, da ne gre v napačno smer."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)