Ženski se verjame na besedo, in amen!

V torek, 23. februarja, je bil v prostorih socialne inšpekcije inšpektorata za delo pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v Ljubljani precej nenavaden sestanek. Zahteval ga je moški, oče dveh otrok, ki ga je žena, zdaj že bivša, pred dvema letoma in pol obtožila nasilja in se z dvema otrokoma zatekla v varno hišo. Hotel je dobiti odgovor na vprašanje, kakšni so pravni okviri, ki to dopuščajo, in kakšne so pristojnosti varnih hiš, ko ženska navede nasilje, nihče pa ne preveri, ali so njene navedbe resnične in ali je res tako, kot pripoveduje. Moški je bil eden od očetov, ki se v razveznih postopkih kot nasilneži pojavljajo v vsakem drugem sodnem spisu, in eden od mnogih, ki morajo živeti s to oznako, če je ta upravičena ali ne. Njegova zgodba je ne glede na to, da smo proti vsakršnemu nasilju in da odločno podpiramo prizadevanja za pomoč žrtvam nasilja, okvir vprašanju, ali je možna zloraba varnih hiš in v zvezi s tem tudi zloraba sistema. V podrobnosti zgodbe se zaradi spoštovanja zasebnosti ne bomo spuščali in jo podajamo v najbolj okrnjeni obliki.

Hiše zavetja

Zgodba bivših zakoncev, ki sta se po dvanajstih letih skupnega bivanja razšla, bi lahko bila ena tistih, ki se končajo z ugotovitvijo, da dvema pač "ne gre" in se zato razideta. Toda ne, njuna zgodba je drugačna. Potem ko sta zunajzakonsko skupnost, v kateri sta se jima rodila dva otroka, pred dvema letoma okronala še pred matičarjem, se je ona z obema otrokoma zatekla v varno hišo na drugem koncu Slovenije. Varna hiša ji je odprla vrata, jo sprejela in ponudila zaščito. Pred udarci, brcami, klofutami, izkoriščanjem, zlorabljanjem, mučenjem in podobnimi grozotami, ki jih pogosto prestajajo žrtve nasilja, čeprav niti socialna služba niti policija nista nič vedeli o tem? Ali pa bolestnim ljubosumjem, zatiranjem, poniževanjem in zasledovanjem, kar ni nič manjše nasilje in zlo, a tudi o tem ni bilo nobene zabeležke? Ali celo pred čim hujšim, kar za varne hiše, ki med svojimi zidovi poslušajo same žalostne in srhljive pripovedi, ne bi bilo prav nič nenavadno?

Svoje izjave o prestanem nasilju je spreminjala: od grobega fizičnega in psihičnega nasilja je ostala pri psihičnem, potem je obrusila še tega, dokler ni ostala prevladujoča njena želja, da bi živela drugače, svobodneje, bolj po svoje, zunaj "zlate kletke", čeprav naj bi bil mož dober oče in tudi otroka sta bila navezana nanj. Je bil zato potreben tako nenaden in dramatičen odhod v varno hišo, tako surov premik dveh majhnih otrok iz domačega okolja v nove razmere, v katerih so vsi trije bivali enajst mesecev, potem pa še enkrat menjali kraj in se preselili v štirisobno stanovanje, za katerega pomagajo plačevati stanarino nevladne organizacije?

Ne bomo dalje odpirali te družinske tragedije, ki ni ostala brez posledic za otroka, čeprav bo javnost prikrajšana za slikovit prikaz, kako zlahka pride ženska v varno hišo in ostane v njej, kako široko je pojmovanje nasilja in kako globok posluh družbe zanj. V nadaljevanjih, ki bodo sledila, bomo objavili mnenja različnih strokovnjakov. Ne samo o tem, ali je možno izigrati dober namen, ki je spremljal rojstvo zakona o preprečevanju nasilja v družini (februarja 2008 ga je sprejel državni zbor, veljati je začel marca istega leta) in ki ne dela razlik med fizičnim, psihičnim, spolnim ter ekonomskim, nasilje je pač nasilje, ampak tudi o tem, ali niso največje žrtve nasilja, ki ga občuti mati, pravzaprav otroci, čeprav naj bi jih zakon najbolj ščitil.

Še to. V Sloveniji je zdaj deset varnih hiš s 14 enotami, šest materinskih domov z desetimi enotami, poleg teh pa še štirje krizni centri. Zagotavljanje njihovih programov je opredeljeno v resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa jih financira v višini 60 do 70 odstotkov. Preostala sredstva prispevajo občine, donatorji in nekaj malega uporabnice same. Ministrstvo je lani prispevalo 1,559.515 evrov, denar pa je bil v pretežni meri namenjen za plače strokovnih delavcev. V omenjenih zatočiščih za žrtve nasilja v družini je lani bivalo 1005 oseb. Dolžina bivanja je različna, a omejena na eno leto, razen v izjemnih primerih, ko se lahko podaljša še za tri mesece. Ministrstvo pravi tudi, da trenutne zmogljivosti sicer zadoščajo, vendar razmišljajo o odprtju novega materinskega doma na Gorenjskem in še ene varne hiše ali kriznega centra v Ljubljani.

Otroci so največja žrtev, pa kaj!?

Kakšna je druga plat družinskega nasilja, kakšna drugačna resnica, če je toliko lažnih ovadb, da jih tudi pravosodje nič več ne skriva?

"Vsaj sto takih zgodb poznam," pravi Boža Plut, predsednica društva Ostržek, ki se zavzema za pravice otrok in staršev samohranilcev. "Ni težko priti v varno hišo. Ženska pove o neznosnem partnerjevem nasilju in vrata so ji odprta. Dokazi niso potrebni, moški, ti pa si nasilnež in brani se, če se moreš! Toda če je pretepena rit in črno oko, se ve, da je to posledica fizičnega nasilja. Kaj pa, če je nasilje psihično, kakšne so posledice in kakšna merila za ogroženost? To si vsaka socialna delavka lahko razlaga po svoje. Ženske vedo, kaj morajo povedati, prijateljice druga drugo obveščajo, vse je znano, vse se ve, varne hiše pa jih sprejmejo, ker jih potrebujejo. Pomembno je število, ker je od tega odvisno financiranje. Številke so denar, ki priteka z ministrstva, občin, iz raznih projektov, donacij, programov. Zato se dogaja, da mariborski center za socialno delo napoti v varno hišo žensko, ki je moža prijavila, da je nasilen, potem pa vsak dan iz varne hiše hodi v njegovo podjetje, kjer je zaposlena. Zakon govori o štirih vrstah nasilja in našteva celo plejado ljudi, ki morajo sodelovati pri njegovi obravnavi, skrbeti za podzakonske predpise, izobraževanje strokovnih delavcev in tako naprej. Potem pa naletimo na primer, da isti inšpektor, ki v okviru nadzora nad centri za socialno delo socialnim delavkam izreka sankcije dodatnega izobraževanja, na državne stroške, seveda, istim socialnim delavkam popoldne predava za honorar. Ali primer, ko koordinatorke za obravnavo nasilja, ki niso prepoznale družinskega nasilja v Sežani in se je zato zgodila smrt dveh otrok, predavajo koordinatorkam nasilja v Mariboru. Ampak pomembno je, da imajo vsi, ki delujejo v tej verigi, varne hiše, centre za socialno delo, sodne izvedenke, svetovalke in tako naprej, delo, zaslužek, honorar, da so vsi zadovoljni in da je vsem prav. Kaj pa otroci? Zanje se tako in tako ve, da so kolateralna škoda in če je med njimi en odstotek takih, ki bodo pozneje tožili državo, bo že nekako zmogla plačilo odškodnin. Tako se dogaja sistemska zloraba otrok, zloraba sistema nad ljudmi.

Več v tiskani izdaji!

Nadaljevanje prihodnjič