Grabežljive roke duhovnika

V Vatikanu se v zadnjih mesecih vrstijo krizni sestanki, papež Joseph Ratzinger pa poskuša z izjavami obžalovanja ustaviti plaz, ki so ga sprožila javna razkritja spolnih zlorab otrok in ki grozi, da bo pod seboj pokopal eno od evropskih trdnjav Rimskokatoliške cerkve na evropski celini - irsko Cerkev.

Toda za razsežnosti spolnih zlorab otrok v irski, ameriški, nemški, avstrijski in drugih Cerkvah, pa tudi sicer za živahno spolno življenje svojih "svetih mož", ve Ratzinger že zelo dolgo, vsaj kakšno desetletje. Kdo bi to bolje vedel od nekdanjega predstojnika vatikanske inkvizicije? Zato se ni mogoče izogniti vtisu, da v Vatikanu pravzaprav ne obžalujejo samih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, škofje in kardinali, in tudi ne usod njihovih mladih žrtev. Zdi se, da so krizni sestanki predvsem posledica vrtoglavo visokih odškodnin, ki jih morajo in jih še bodo morale plačevati škofije, in pa zaradi upravičeno izgubljenega zaupanja in avtoritete med verniki. Na Irskem, kjer je bilo po doslej znanih ugotovitvah najhuje, se je obisk cerkva v nekaj letih prepolovil in še pada…

Prvi ga je otipaval duhovnik

Ameriški raziskovalni novinar Joe Rigert je vzroke za tako množične zlorabe otrok v Katoliški cerkvi raziskoval prav na primeru Irske in njenih duhovnikov doma ter na "začasnem delu" v Združenih državah Amerike. Njegova knjiga bo pod naslovom Zlorabe, molk in laži - spolno nasilje v irski Katoliški cerkvi v kratkem izšla tudi v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron. Za bralce Nedeljskega dnevnika pa bomo v naslednjih številkah objavili nekaj značilnih odlomkov.

Kot si lahko mislimo, so bila prav otroška leta odločilna za razumevanje O'Gradyjevega početja v zrelih letih. Bil je eden od šestih otrok, oče mu je umrl, ko je bil v prvem razredu osnovne šole, in mati je morala sama skrbeti za veliko družino. Z lahkoto je mogoče razumeti, kako je ta otrok brez očeta, ki je v duhovnikih videl avtoritativno "očetovsko" podobo, padel v grabežljive roke dveh duhovnikov in svojega lastnega brata, ki so ga zvlekli v sprevržene spolne odnose. Prvi duhovnik ga je začel otipavati, ko se je dvanajstletni ministrant O'Grady za oltarjem preoblačil po katoliški maši - torej po najsvetejšem cerkvenem obredu. V približno istem obdobju ga je začel spolno izkoriščati starejši brat Anthony, skupaj z njim pa tudi devetletno sestro. Oliver je zvedavo opazoval, kaj Anthony počne z njo, nato pa jo je začel tudi sam otipavati. Zlorabe v družini so se bolj ali manj redno nadaljevale naslednja štiri leta. Anthony je Oliverja zlorabljal tudi pozneje, ko je kot semeniščnik že nosil cerkvena oblačila. Kmalu se je na prizorišču pojavil še en očetovski lik duhovnika, ki je zdaj že šestnajstletnega Oliverja otipaval po genitalijah in ga spolno zavajal. Tako je Oliver O'Grady sam opisoval svojo bizarno in tragično otroško spolno vzgojo v lastni družini in domači cerkvi.

Zelo nazorno je opisal, kako se ga je spolno lotil prvi duhovnik, to izkušnjo pa je pozneje sam ponavljal pri številnih otrocih.

"Bilo je po maši. Zelo klepetav je bil in začel me je spraševati, kaj nameravam početi tisti dan… Pomignil mi je, naj stopim k njemu in me objel, saj veste, najprej zelo nežno. Potem me je obrnil, da sem mu kazal hrbet, on pa je stal zadaj, me objel in z rokami segel nižje in potem še nižje…"

Njegova prva žrtev je bila deklica

O'Grady je povedal, da ga je duhovnik najprej otipaval čez oblačilo, potem pa je segel tudi pod hlače. Potem je prijel Oliverjevo roko in si jo položil na lastne genitalije, dokler ga dvanajstletnik ni ustavil. "Nisem bil prepričan, kaj naj bi se dogajalo, če mi verjamete ali ne," je povedal.

Tako se je v tem zlorabljenem otroštvu rodil pedofil - pedofil, ki je bil desetletje po spolnem stiku z drugim duhovnikom tudi sam posvečen v duhovniški stan in se je nato odpravil v Ameriko. S seboj je nosil močan nagon po spolnih stikih z otroki. Nosil pa je tudi podzavesten občutek, da so "takšni stiki dovoljeni ali pa da vsaj niso neprimerni". Zanj je bila to "običajna stvar", ki jo je doživljal v otroštvu.

Med njegovimi prvimi žrtvami po prihodu v kalifornijsko mesto Stockton leta 1971 je bila deklica podobnih let kot njegova sestrica, ko jo je spolno nadlegoval pred leti. Izbiral si je ljubke, nedolžne, igrive in zaupljive deklice pred puberteto, nikakor pa ne kakšnih odločnejših, ki bi se mu uprle. Zelo hitro je uporabil način prilizovanja in zavajanja, ki se ga je naučil od svojega duhovnika. Kot je sam opisoval, je žrtve najprej omehčal z ljubeznivim nagovarjanjem, denimo: "O, Sally, kako si? Pridi, da te objamem. Saj veš, ti si moja punčka, prav posebna punčka. Zelo te imam rad." Če se je odzvala in denimo rekla, da ga ima tudi ona rada, je bilo to znamenje, da jo lahko stisne k sebi.

Duhovnik v ženskem perilu

Po takšnem objemu je lahko šel naprej. "Če je imela na sebi kratko krilo ali kaj podobnega, sem ji ga lahko poskusil neopazno in mimogrede privzdigniti… Tako da se niti zavedala ni, kaj počnem, jaz pa sem jo lahko opazoval in si ogledoval njeno spodnje perilo."

Včasih, kot je povedal, je že z opazovanjem dekličinega spodnjega perila "doživljal prav posebne občutke" in je nadaljeval z objemanjem, ne da bi naredil še kaj drugega. Včasih je O'Grady tudi sam nosil žensko perilo.

Včasih pa ga je njegova želja po spolni potešitvi vodila naprej. To se je zgodilo neke noči, ko je enajstletna deklica, ki jo je spoznal v poletnem taboru, prespala v njegovem župnišču. Sredi noči je vstal in se odpravil v njeno sobo. "Spomnim se, da sem legel na njeno posteljo in jo poskušal omehčati s poljubi na ustnice, roke pa so se odplazile navzdol. Vem, da sem dvignil njeno spalno srajco in… Najprej sem jo po predelu genitalij otipaval čez oblačilo, potem pa… Poskušal sem ji roko potisniti pod spodnje hlače." V tistem trenutku je, kot je rekel, začutil njeno tiho nasprotovanje in je odšel iz sobe.

Ko je ta deklica, Nancy Sloan, odrasla, je novinarju pripovedovala tudi o drugih srečanjih z O'Gradyjem. Kot je opisovala, ji je segal v mednožje v plavalnem bazenu, jo na silo poljubljal v cerkvi po poročnem obredu in jo otipaval v kongresni palači, kamor jo je s skupino otrok peljal na izlet. Sloanova je povedala, da so ji starši dovoljevali druženje z O'Gradyjem, saj so menili, da je velika čast, če se duhovnik osebno zanima za njihovo hčer.

V sodnem postopku je O'Grady priznal, da se mu je Sloanova pozneje pritoževala zaradi otipavanja v bazenu, mu povedala, da je njegovo objemanje in božanje zanjo pomenilo velik šok ter da je "imela občutek, da se nikakor ne more umakniti". Vendar pa je dodal: "Če pa bi trdila, da sem jo posilil, kar zame pomeni penetracijo v vagino, bi moral to zanikati."

Ko je bil O'Grady sredi svojega nasilnega početja, ni imel nobenih zavor, toda potem je sam pri sebi plačeval svojo ceno. "Takoj zatem sem dobro vedel, da je bilo narobe, kar sem naredil. Pogosto sem bil depresiven, žalosten, jezen sam nase, besen, ker se nisem bil sposoben nadzorovati in prenehati. Takšno je bilo moje mentalno stanje in vedenje vsa tista leta, ko sem se ukvarjal s svojo težavo."

Pošast ali skrben človek

Toda O'Grady je bil tako zelo brez nadzora nad samim seboj, da je spolno nadlegoval hčer in tri sinove iz družine z devetimi otroki. Zlorabil je tudi dva otroka iz druge družine. Ena je bila devetmesečna deklica, pri kateri so zdravniki pozneje ugotovili vaginalne poškodbe, kakršne nastanejo pri penetraciji s prstom.

Imamo opraviti s pošastjo? Ni bil videti takšen. Pravzaprav je bil, podobno kot večina irskih duhovnikov, na katere sem naletel, ženskam privlačen. Z materama iz teh dveh družin je imel spolne odnose, medtem pa je - ne da bi se tega zavedali - spolno zlorabljal njune otroke. To so bili pravi družinski odnosi, v najbolj tragični, patološki obliki. O'Grady je celo dopuščal možnost, da je morda navezoval spolne stike z materami samo zato, da bi dobil dostop do njihovih otrok, čeprav sam ni tako mislil.

Pošast? Morda. Toda tako materam kot otrokom je dajal čutiti, da mu je veliko do njih. Kot je pozneje povedala ena od žrtev, se je pokazal kot skrben človek. "Imel je lepo lastnost, da je vedno dajal občutek, da te posluša, čustveno podpira, ti govori tisto, kar si hotel slišati." Kot se zelo pogosto dogaja pri duhovnikih posiljevalcih, tudi njegovi najožji sodelavci niso vedeli, kaj počne. "Oliverja smo imeli vsi radi," je izjavil Cornelius DeGrott, ki je bil pastor v O'Gradyjevi cerkvi. "Toda držal se je precej zase. Nikoli ga nisi mogel pobližje spoznati."

Več v tiskani izdaji!

Prihodnjič: Prvi plen so mladi ministranti