"Neki nared? al? se pa razsuj!"

Bilo je leta 1969, ko so po načrtih bratov, Lada in Janeza Goriška, zgradili novo planiško velikanko, največjo letalnico na svetu. Pred tem so ljudje največ poleteli v Vikersundu; 154 metrov daleč jih je poneslo. "Lojzetu Gorjancu sem leto prej obljubil, da bom opravil prvi skok. Nisem bil več član reprezentance, ampak sem z njimi hodil povsod, tako da sem skrbel za svojo kondicijo. Star sem bil že skoraj 34 let. Ko sem bil na vrhu, me je bilo kar malo strah. Ne preveč, ampak kljub temu... Nobene ‚špure’ ni bilo na zaletišču. Jaz sem jo naredil. Pa sem si rekel - Miro, zdaj pa neki nared’ al’ se pa razsuj! To je bil lep dan, občutki so bili čudoviti. Visoko sem letel, najprej se mi je zdelo, da bom odletel na ravnino. Miza je bila nastavljena preveč navpik. Še danes ne vem natančno, koliko sem skočil."

Nikoli se ni bal

Tako se tistega davnega leta 1969 in prvega skoka na novi velikanki spominja Miro Oman, eden legendarnih slovenskih smučarskih skakalcev, ki je vrezal prvo špuro, kot rečejo skakalci, na planiški lepotici. Bili so čudoviti in povsem drugačni časi. "Eni so rekli, da sem skočil 135, drugi, da me je neslo 140 metrov, vendar še zdaj ne vem natančno. Ta skok sem opravil nekaj dni pred tekmovanjem, ko še niso postavili tabel z metri. Kakorkoli že, bilo je enkratno. Mene so vedno radi vzeli za predtekmovalca, ker se nisem bal, padel pa tudi nisem pogosto. Tudi na stari Bloudkovi velikanki sem bil predtekmovalec, tudi takrat sem letel daleč, 128 metrov, kot je bil potem uradni rekord na njej, ki ga je dosegel Helmut Recknagel, eden najboljših skakalcev vseh časov. Veste, sam sem izbral zaletišče in potem je šlo daleč. Kje pa, kakšna žirija, za predtekmovalca pa sploh ne."

Miro Oman je zdaj star 74 let, pravi, da ga zdravje ne služi najbolje, spomin pa odlično. In res se, ko se pogovarjava na njegovem domu v ljubljanskem Šentvidu, vseh svojih skakalnih časov spominja zelo podrobno, tudi vseh nezgod, ki so se dogajale skakalcem. Miro se je rodil v Tržiču, a so se kmalu selili v Ljubljano, v Podutik. "Tam sem tudi začel skakati. Hodil sem v šolo v Dravlje, v Podutiku pa smo mulci naredili skakalnico, najprej deset metrov, pa 20, potem 25. To je bilo od Vodnika gor, kot pravijo, tam je bila menda že pred vojno skakalnica."

Skoki v Podutiku in Guncljah

Miro je pozneje hodil v gimnazijo v Škofove zavode, potem pa so fantje hodili v bližnje Gunclje, kjer je, tako pravi, več skakal kakor v Mostecu. "V Guncljah je skakalnica nesla okrog štirideset metrov, bilo je leta 1950. Veste, jaz sem začel pozno skakati, bil sem star štirinajst let. Pod Toškim čelom smo posekali brest in les nesli h kolarju v Koseze, da nam je naredil smuči. Da smo si kupili okovje, smo morali nabirati borovnice in jih prodajati. Tako se je začelo." Štiri leta pozneje so pri bolnišnici Petra Deržaja odprli novo skakalnico, ki je bila za tiste čase kar velika. Tam so blesteli Šlibar, Zidar, Langus, Eržen, Dolhar, Jurman, Pečar... "Skoke sem na začetku tam samo gledal, skakal pa še nisem; star sem bil osemnajst let. Potem sem se vpisal k Enotnosti, pravzaprav me je vpisal brat. Enkrat je šel z Enotnostjo trenirat v Planico in šel sem zraven, ne da bi kdo vedel; bil sem z njim v sobi. Pa me je opazil predsednik kluba Bogo Šramel in me vključil."

Oman pravi, da so se vozili z vlakom v Planico ob nedeljah in skakali do onemoglosti, do teme, če je bilo treba. Od majhnih skakalnic na začetku doline se je tudi Miro počasi selil na vse večje, dokler ni letel tudi na Bloudkovi velikanki. "Bili so Langus, Šlibar, Zidar, Polda, Krznarič... Polda je bil posebne vrste človek, nič kaj priljuden, držal se je bolj sam zase. Skakal je tudi igralec Andrej Nahtigal, čez dan je skakal z nami, zvečer je imel pa še predstavo. Tako je bilo takrat in od takrat so znana tudi imena Giacomelli, Dolhar, Pečar, Eržen, Jurman, Jemc... Jože Šlibar je bil takrat med nami najboljši, ampak ne le zato, ker je bil svetovni rekorder."

Vse je bilo po občutku

A skoki v tistem času se nikakor ne morejo več primerjati s sedanjimi. Oprema je povsem drugačna, slog skakanja se je spremenil, skakalnice so drugačne, enako meritve vetra in dolžin. Nekoč vsega tega ni bilo. "Špuro smo vrezali predskakalci, na mizi je bil štarter z zastavico, ki nam je dal znak za skok. Veter pa, no, kakor si imel srečo. Kakšne naprave neki za merjenje vetra, vse je bilo po občutku. Leteli smo visoko, zelo visoko, zato padec ni bil prav prijeten. Tudi tista oprema je bila povsem nekaj drugega. Sedaj imajo čevlje, lahke smuči, mi pa smo imeli navadne gojzarje, doma narejene smuči smo nosili na ramah, pod čevlji pa smo še s svincem obtežili, da je bolj letelo. Glede sloga je bilo pa takole. Sam sem imel že na začetku roke ob telesu, potem je prišel Recknagel z rokami naprej. Ker je bil dober, smo vsi začeli držati roke naprej. Tako je bilo nekaj let, čeprav zaradi tega nisi letel nič dlje."

Razmere so bile po vojni in malo pozneje povsem drugačne kot dandanes, amaterske. "Nekaj dnevnic smo dobili, posebej ko smo šli na novoletno turnejo v Nemčijo in Avstrijo. Tudi bone za hrano. A ker smo imeli malo denarja, smo tudi tiste bone prodajali, da smo si lahko kupili očala, da smo lažje skakali, da smo bili bolj podobni drugim skakalcem. Opremo smo po hotelih sušili, če je bila mokra, gojzarje prav tako." Ni bilo kombijev, ne letalskih prevozov, od mesta do mesta so se vozili z vlakom, z redno linijo seveda.

Ostal je brez smuči

Pa se vrnimo v Planico leta 1969. Naj spomnimo, da je takrat postal svetovni rekorder Manfred Wolf s 165 metri, le meter manj je skočil Jiri Raška. Sicer pa so v tistih dneh rekordi padali kot za stavo, saj je bil pred tem najdaljši skok Reinholda Bachlerja 154 metrov iz Vikersunda. A prvi skok je za vedno pripadel Miru Omanu. "Bil sem res visoko v zraku in ko sem se pripeljal v iztek, so mi čestitali kar vsi po vrsti. Tam so bili Lojze Gorjanc, brata Gorišek, Rudi Finžgar in drugi. K meni je pritekel radijski reporter, mislim, da je bil Stane Urek, da bi naredila kratek pogovor. Zapičil sem smučke v sneg in šla sva v kabino. Ko sva opravila, smučk ni bilo več. Vse je kazalo, da si jih je prisvojil kakšen zbiratelj, jaz pa tudi nikoli več nisem skakal."

Več v tiskani izdaji!