Sprejem le za teritorialce

Ob prvi obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije sta obrambni minister Janez Janša in general Janez Slapar pripravila v vili Podrožnik sprejem za prejemnike medalj za hrabrost in 42 ranjencev v vojni za Slovenijo. Takrat smo v Nedeljskem zapisali skorajda preroške besede, da so na tem sprejemu manjkali policisti in navsezadnje tudi nekateri zaslužni civilisti, kajti povsem vseeno je, v kateri uniformi ali brez nje so se borili za Slovenijo. Na vojno je treba pogledati trezno. Za vse ni zaslužna le ena oseba. Brez Janše in Bavčarja bi bili v vojni za Slovenijo verjetno premalo odločni, brez Kučana in predsedstva pa preveč. Zato mora biti Janez Janša hvaležen tudi predsedniku in delu takratnega predsedstva, ki so znali voditi skupaj s policijo in teritorialno obrambo oziroma sekretariatoma za obrambo in notranje zadeve vojno tako, da se ni razvila v popolno morijo. Nekoč bo morda treba spregovoriti in bolj pojasniti tudi vlogo nekaterih slovenskih generalov, ki so prispevali k temu, da se klanje v vsej svoji grozoti, kot smo ji bili priča kasneje na Hrvaškem in v Bosni, ni začelo že v Sloveniji. Tudi admirala Stanislava Broveta in generala Konrada Koljška.

Ob tem je bila Slovenija kar nekajkrat na robu totalnega spopada, ki smo mu ušli le za las. Samo Ljubljana, ki je bila kot prestolnica najbolj občutljiva, najmanj dvakrat.

Ljubljana, občutljiva točka

"Na položaju smo imeli osem orožij s 360 minami. Na drugi strani je bilo okoli 1600 vojakov in starešin armade s havbicami, minometi in raketometi, orožjem, usmerjenim na vitalne cilje v Ljubljani. Potem sem dobil ukaz, da se pripravim za napad. Preostala dva odreda zaradi težav nista mogla izpolniti ukaza in ostali smo sami. Proti vsem havbicam, minometom in drugim orožjem. Prišel je ukaz: 'Napadi vojašnico Šentvid!' V torek, 2. julija 1991. Imel sem dobre obveščevalce in vsi smo vedeli, kaj to pomeni: Šipčić bo z vsemi cevmi udaril po nas in Ljubljani…"

Tako se je vojnih dogodkov leta 2006 spominjal doc. dr. Janez Kušar, eden izmed mnogih teritorialcev branilcev Ljubljane, ki jim zaradi domnevne premajhne aktivnosti v Ljubljani (beri premalo streljanja) niso nikoli dali priznanja. Zagotovo pa je dogajanje v Ljubljani po zaslugi TO in policije močno vplivalo na razmeroma hiter konec vojne. Lahko pa bi se vojna zaradi spopadov v glavnem mestu krepko podaljšala, saj je do krvave vojne z grozljivim potekom leta 1991 manjkalo le nekaj "milimetrov".

Šipčićeve grožnje

Enote TO so med vojno blokirale vojašnice JLA, najmočnejši in tudi najbolj oboroženi pa sta bili vojašnici v Šentvidu in Mostah. V Šentvidu je poveljeval znani podpolkovnik Tomislav Šipčić, v kasarni pa je bilo poveljstvo motorizirane brigade, bataljon brigade in mešani havbični in minometni divizion. To pomeni okoli 1600 vojakov in starešin, 12 oklepnih vozil, 5 samohodnih orožjih 2 x 57 mm, 9 havbic 105 mm, 9 havbic 155 mm in 9 havbic 120 mm. Vojaki so bili dobro vkopani, imeli pa so tudi številne netrzajne topove in minomete 120 ter 82 mm. Poleg tega so po uvedbi divizijske oborožitve dobili še 16 havbic 155 mm, ki so jih razporedili na rokometnem igrišču. Že prvi dan vojne je s Šipčićem navezal stik predsednik Izvršnega sveta občine Šiška Peter Zule, podpolkovnik pa je takrat zagrozil, da bodo armadne sile v primeru najmanjšega posega proti vojašnici uporabile vse svoje bojne potenciale. Zatrdil je, da so vsa artilerijskoraketna sredstva, ki jih ima na razpolago, usmerjena proti točno določenim ciljem v Ljubljani in okolici. Zagrozil je, da bo najprej razstrelil objekte Predsedstva Republike Slovenije in izvršnega sveta, skupščine, vodovoda v Klečah, transformatorske postaje v Klečah, ljubljanske plinarne, tovarne Color v Medvodah in tovarne Belinka v Dolu. Tudi zaradi te grožnje so se vse aktivnosti okoli vojašnic dogajale zelo previdno, kajti vedeli so, da misli resno.

Blokado šentviške vojašnice je vodil poveljnik 2. odreda TO Brane Podboršek.

Ukazi za napad

Druga močna vojašnica v Ljubljani je bila v Mostah, blokirali pa so jo pripadniki 1. Odreda TO z nekaterimi dodanimi enotami pod poveljstvom Nevena Boraka. Preostale vojaške objekte v Ljubljani, vojašnico Ljubo Šercer na Titovi, 4. julij na Metelkovi cesti, Maršal Tito na Roški cesti so nadzorovale manjše enote TO.

Podatki o izdanih ukazih za napad na vojašnice se nekoliko razlikujejo, zagotovo pa sta bila izdana najmanj dva ukaza. Prvi ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani in v celotni pokrajini (tudi Vrhniki) naj bi izdal načelnik Republiškega štaba za TO, general Janez Slapar, poveljniku ljubljanske pokrajine Mihi Butari že 28. junija. Menda zato, ker naj bi v Ljubljani premalo pokalo, vojaško gledano pa morda celo zato, da bi razbremenili druge enote. Tega dne je namreč prišlo na Medvedjeku do spopada in letalskega napada. Miha Butara naj bi ta ukaz zavrnil in zahteval pismenega, o tem ukazu in njegovem nesmislu ter nevarnosti, ki bi ga tak napad pomenil za vso Ljubljano, pa sta istega dne govorila Butara in vodja podkoordinacijske skupine Ljubljana mesto inšpektor milice Marjan Starc. Kljub večletnemu raziskovanju nam ni uspelo ugotoviti, ali je RŠTO prenesel ukaz do podrejenih enot mimo PŠTO po sredstvih zveze, ali pa so odstopili od izvršitve.

Zaradi zapletov okoli napada na vojašnice v ljubljanski pokrajini in še nekaterih drugih očitkov je bil poveljnik ljubljanske pokrajine Miha Butara 29. junija premeščen na republiško koordinacijo, zamenjal pa ga je Janez Lesjak. Res vroče pa je postalo nekaj dni kasneje: 2. julija 1991, na dan, ko so se potrdile pravilnosti odločitve o zavrnitvi ukaza za napad.

Tik pred napadom

Doc. dr. Janez Kušar je bil med vojno poveljnik 2. jurišnega odreda (večina pripadnikov je bila iz domžalske občine), takrat pa so bili na položajih okoli Nemške ceste. Enoti je bil dodan vod inženircev, diverzantski in protidiverzantski vod. Oboroženi so bili z avtomatskim orožjem, armbrusti, v odredu pa je bil tudi vod minometov 82 mm.

"V torek, 2. julija, sem po radiu prejel ukaz 51. območnega štaba vsem trem odredom, naj se pripravimo za minometni napad. Ukaz sem prenesel poveljniku voda minometov 82 mm, Petru Zupanku. Ta je zahteval spremembo položaja, kajti bal se je, da na ravnini pod Savljami ne bi mogel optimalno zavzeti vseh elementov in bi lahko ob napadu zadel bloke za vojašnico. Njegovo zahtevo sem prenesel naprej in dobil odobritev za premik. Potem smo javili, da smo pripravljeni. Preostala dva odreda zaradi različnih težav nista bila pripravljena in ostali smo sami. Potem pa je prišel ukaz za napad na vojašnico z vsem orožjem. V enoti sem imel odličnega obveščevalca in vedeli smo, kaj je za ograjo. Tam naj bi bili celo avtobusi, polni eksploziva, in če bi jih zadeli, bi šlo pol Šiške v zrak. Niti malo nisem dvomil, da bo podpolkovnik uresničil svoje grožnje. Pričakovali smo, da nas bodo armadni vojaki napadli, zato smo se dogovorili, da se umikamo vsak po svoje. Nahrbtnik sem imel ves čas s seboj," pripoveduje Janez Kušar. Potem pa je sledil ukaz za napad. V minometnem vodu je bilo osem orožij, imeli so 360 min, ukaz pa ni govoril o tem, koliko naj jih izstrelijo. Vse. Vojak prvega orožja je zagrabil mino, jo nesel k ustju cevi, jo vstavil in še enkrat pogledal poveljnika voda. Prava vojna se je začenjala…

Odklonitev ukaza

Na drugi strani, v Mostah, je enoti TO poveljeval Neven Borak (dopuščamo možnost, da je do te zavrnitve ukaza prišlo že ob prvem ukazu, 28. junija). Tudi Neven Borak je popoldne tega dne prejel ukaz za napad na vojašnico. "Grdo sem zaklel in odklonil ukaz ter takoj poklical sodelavca na predsedstvu, Bojana Ušeničnika. Rekel sem mu, da je to norost, ter ga prosil, naj ukrepa, preden bo prepozno," je pripovedoval Neven Borak.

Kasneje je dobil preklic ukaza, še več, prihiteli so celo morisovci z nalogo, da preprečijo njegovo izvršitev.

Izpolnitev takega ukaza bi lahko pomenila katastrofo.

Preklic ukaza

Dr. Janez Kušar se spominja: "V tistem trenutku je prišel preklic. Zatulil sem kot nor in gledal vojaka, ki je držal mino v cevi in je še vedno okleval. Nekaj sekund kasneje vrnitve ne bi bilo več…"

V kot stisnjeni in prestrašeni Šipčić bi verjetno ukazal povratni udarec in vojna bi spremenila tok dogajanja. Ta dan so se spopadi izredno okrepili, predvsem pa je bil 2. julij eden izmed prelomnih dni v vojni za Slovenijo. Zjutraj so napadli enoto JA v Krakovskem gozdu, bataljon JLA iz Jastrebarskega je bil ustavljen pri Prilipah, v Gornji Radgoni so napadli oklepnike zloglasnega poveljnika Popova, medtem ko so na drugi strani armadna letala napadla oddajnike na Nanosu, Kumu in v Domžalah in druge cilje. Ob 21. uri je predsedstvo RS sprejelo sklep o enostranski ustavitvi ognja, pri čemer je ugotovilo, da je vojaška ofenziva iz Beograda zlomljena.

Če bi prišlo do napada in velikega spopada v Ljubljani ter povračilnega udara na povsem civilne cilje, predsedstvo RS zagotovo ne bi sprejelo sklepa o enostranski prekinitvi ognja. Jastrebi v Beogradu pa bi dobili svojo priložnost in argumente za izpolnitev velike želje, napasti Slovenijo z vsemi silami in sredstvi. In Slovenija se vsaj še nekaj časa ne bi podala na mirno pot slovenske osamosvojitve. Z brionskim sporazumom, odhodom armade iz Slovenije in končnega priznanja naše domovine kot svobodne države.