Prelepa Ljubljana vsa razkopana

Prelepa si, bela Ljubljana,

prelepa in vsa razkopana!

Trenutno je v Ljubljani še vedno 300 gradbišč. Morda kakšno manj, morda kakšno več in če po naključju katerega dogradijo, popravijo ali sanirajo, se takoj pojavi novo.

Obnova Ljubljane v povojnih letih je bila mišji kakec v primerjavi z gradbeno norijo v teh dneh. Še kar naprej je predor pod gradom zaprt in še bo, kopljejo na Kongresnem trgu, na Vodnikovem, kopljejo ob Ljubljanici, kopljejo na Slovenski, v Stožicah, kopljejo za Bežigradom, ej, manj naštevanja bo, če napišemo, kje v Ljubljani ne kopljejo.

Delo na cesti je najbolj pogost prometni znak slovenske prestolnice.

Gospod župan, imate toliko korajže, da bi se družno sprehodila po razkopani Ljubljani?

"Ob 18. uri v Stožicah!" je iz mestne hiše prišlo kratko sporočilo.

Ob 18. uri smo se dobili v Stožicah. Na najbolj razkopanem delu Stožic, kjer gradijo nov stadion. Ne eden, dva. Nogometnega in pokrito dvorano. Z nakupovalnim središčem, seveda. In še kaj.

Sonce je lezlo v obzorje in po Stožicah so lezli buldožerji.

"A tuki pa non stop delajo?"

"Ja, skor!"

Če se kaj spoznam na obličje Zorana Jankovića, in malo se že spoznam, saj ga spoznavam že od Krimovk naprej, ko je bil še prvi sosed, dokler se Janša ni drugače odločil, bi rekel, da je sijal z nenavadnim žarom, z zadovoljstvom dojenčka takoj po dudi, preden podre kupček. Ena sama sreča.

"Če ne bi obljubil, da grem z družino za en teden v Dubrovnik, bi bil tukaj na dopustu!"

Bezljati za Jankovićem po gradbiščih v Stožicah zahteva precej spretnosti; plezanje po lojtrah, skakanje po zidakih, lazenje po provizoričnih štengah: "Pazi, da ne boš stopu u malto," pa v vesoljno klet, pa gor, pa dol čez grušt in na prostrani terasi naletimo na štiri delavce, ki tisti hip niso izvajali Jankovićeve sintagme, da se tuki non stop dela.

"Kaj delate?"

"Betoniramo!"

"Kako betonirate, če ni betona!"

"Šefe, čekamo, zdele prec ga budu prpelal!"

Spodaj je priropotala hruška.

"Vse pod kontrolo?" vprašam ožarjenega župana.

"Vse. Tuki si nihče ne bo sezidal bajte!"

Podkupljeni Ljubljančani?

Sprehod z Jankovićem po razkopani prestolnici je poslastica posebne sorte.

Streljaj od Kopitarjeve (ki je bila tudi razkopana, a je zdaj na srečo že asfaltirana) proti zaplankanemu predoru je vse mirno.

"Prvega novembra bo odprt!" pribije župan.

"Primeren praznik, prav na dan mrtvih!"

Brez komentarja.

Mimo pripešači živahna skupinica.

"Vas moti, ker je vse razkopano?" jih oblajam.

Ne moti jih.

"Poznate gospoda?" in pokažem na župana.

"Ja, prmejduš, kdo ga pa ne. Živijo, Zoki!"

Pa jim spet težim, kako se znajdejo, ko je polovica Ljubljane razkopane na prafaktorje.

"Hvalabogu, ta bo vsaj kej naredu, une babe so samo ropotale."

"Končno župan, kakršnega Ljubljana potrebuje."

Nič ni rekel. Janković.

"A si tele mal podkupu?"

"Praši jih!"

Župan ima besedo

Pravkar sem srečal Ljubljančanko in ko sem ji povedal, da grem k vam, mi je naročila, naj vas lepo pozdravim in vam povem, da smo vam zelo hvaležni za vse, kar delate, ker se zadnjih dvajset let ni nič napravilo.

"Vedno je sprememba. Tudi ko sem kandidiral na volitvah, sem govoril, da je Ljubljana zaspala. V osemnajstih letih po osamosvojitvi se sedaj vidijo gradbišča, ki so prepotrebna; če bi se sproti kaj delalo, jih sedaj ne bi bilo toliko. Na vse dodano, kar se že vidi, je prišel še hrup in vse Ljubljančane prosim za razumevanje, saj končno le delujemo 24 ur na dan, v treh izmenah, kar vse tudi povzroča še dodaten hrup."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)