Desant na Piranski zaliv

Poglej fotogalerijo  

Partner v tandemu Jože Veldin - Džouži je skrčil noge in roke, da sem lahko najin let pri hitrosti okoli 180km/h nad skupino padalcev usmerjal jaz. Nekaj sto metrov pod nama je v krogu plavalo v nebeških višavah nad Piranskim zalivom trinajst padalcev v prostem padu. V daljavi sem videl Piran, pod nama so bile soline in letališče Portorož, malo naprej mejni prehod in Jorasova hiša, na drugi strani rt Savudrija s svetilnikom in tam daleč odprto morje. Obrnil sem naju še na drugo stran in v daljavi zaslutil Gorjance, Hotizo... Zemlja je bila daleč pod nami in meje ni bilo videti nikjer. Nekateri v teh dneh iščejo in prenašajo mejnike po morju in zemlji, padalci pa smo se odločili za pravi desant in zavzeli nebo med Piranom, Savudrijo, Sečovljami...

Padalci na nebu, letalo čez Hrvaško

Aerodrom Portorož in Zavod Šolt sta organizirala padalske skoke z višine 4.000 metrov in zbralo se je trinajst padalcev iz vse Slovenije. Vsi seveda z osebnimi izkaznicami, kajti človek nikoli ne ve, kdaj ga lahko odnese na drugo stran meje. Skoke je vodil vodja skokov Aleš Debeljak, vodja samega skupinskega skoka in desantnih aktivnosti pa je bil član padalske skupine Flota Edo Senica (padalska šola Kimfly pod vodstvom Sandija Marinčiča in legende slovenskega padalstva Maksa Humarja). "Fantje, pazite, kaj delate, da ne boste po naključju padli na hrvaško stran," so deževala opozorila, čeprav bolj za šalo kot zares. Letališče Portorož je nekaj posebnega in je res mednarodno. Poleteli smo proti severozahodu, letalo turbolet pa je moralo ob vračanju oziroma pristajanju preleteti hrvaško ozemlje, kajti steza je postavljena tako, da lahko ob zahodniku ali severozahodnem vetru letala pristajajo samo preko hrvaškega ozemlja. In na srečo ga sosedi ob vračanju niso sklatili s protiletalskim topom, kot bi nekateri celo pričakovali.

Letalo se je vzpenjalo, padalci pa so se potem počasi spravili na vrata in so kot grozd viseli na zunanjem delu letala, dokler ni Senica zatulil: "Tri, dva, ena, nebo je naše, go, go..." In so poleteli, midva z Veldinom pa za njimi. Prizor za bogove, ki ga je v objektiv kamere ves čas lovil naš fotoreporter Vesmin Kajtazović. Samo še hrvaški snemalec Boris Pečnik in še nekaj hrvaških padalcev je manjkalo, pa bi v zraku kaj hitro sklenili dogovor o tem, čigavo je nebo. Naše. Padalsko.

Ampak desant ni desant, če skupina ne udari na pravo mesto, tako kot smo padalci (iz treh letal AN - 2) leta 1980 izvedli prvi veliki vojaški desant na hrvaško mejo in smo dogajanja za nekaj let prehitevali. Oboroženi s puškami in bombami, z noži med zobmi (oprostite, na rezervnih padalih, kajti nož je bil včasih obvezen del padalske opreme, če bi se ti po naključju kam zapletle vrvice padala) smo skočili na polje tik ob Kolpi, le en padalec je zaradi odpiranja rezervnega padala z vso oborožitvijo padel na hrvaško stran. Streljali smo se in igrali kavboje in Indijance, da so nam vsi opazovalci vaje ploskali. Če bi nekaj takega ponovili sedaj, je vprašanje, kako bi se končalo.

Ampak tokrat se nismo šli takih igric in niti eden ni padel na hrvaško stran, še do Jorasove hiše se ni nihče privlekel. Vsi smo lepo pristali okoli padalskega kroga na letališču. "Saj menda nismo šli okupirat zemlje, mi smo le zrak preverjali..." se je smejal snemalec in fotograf celotnega dogajanja v zraku, Vesmin Kajtazović.

Kaj so se igrali pradedi

Na 4.000 metrih ni meja, tudi pod nami jih ni bilo videti, spori okoli nesrečne črte in mejnikov pa vse bolj režejo v odnose med ljudmi obeh držav. V začetku tedna je slovenska vlada uradno odgovorila na Rehnov predlog o reševanju meje med Slovenijo in Hrvaško. Vsa pozornost je v teh dneh usmerjena nekako le na reševanje meje na morju, pozablja pa se na številne druge točke, ki so in bodo prav tako predmet morebitnega dogovarjanja, do katerega bo prišlo ali pa tudi ne. Na eni strani gre na nož slovenska javnost in nekateri politiki, na drugi hrvaška politika in tudi javnost, na koncu pa bomo vsi izgubili. Tako so bile v javnosti skoraj spregledane besede, ki jih je minuli teden za Nedeljski dnevnik izrekel dr. Rajko Pirnat, ki je napovedal, da brez precejšnjega odstopanja enih in drugih skrajnežev in sprejetjem dejstva, da je kompromis potreben, rešitve ne bo. "Moja zamisel je bila, da bi vprašanje meje prestavili za tri generacije v prihodnost, ko bodo pravnuki pozabili, kaj so se šli pradedi. Zdaj smo v težkem položaju, ko nekateri na obeh straneh prepričujejo javnost, da bo rešitev, ki bo odstopila milimeter od zahtev, zgodovinska krivica. Ne smemo pozabiti, da je bilo sklicevanje na zgodovinske pravice nad določenim ozemljem v Evropi pogosto vir katastrof," je dejal.

Več v tiskani izdaji!

Fotogalerija

Desant na Piranski zaliv

1-4 / 6

• 
• 
• 
• 
• 
• 

Desant na Piranski zaliv

1-4 / 6Zapri

• 
• 
• 
• 
• 
• 

• prev
  

  1 od 6
  next
• prev
  

  2 od 6
  next
• prev
  

  3 od 6
  next
• prev
  

  4 od 6
  next
• prev
  

  5 od 6
  next
• prev
  

  6 od 6
  next