Slovenske žrtve, ki so jih zloglasno pobili v Repovi šumi, je torej Udba nehote razbremenila očitane krivde. Kasneje je seveda hotela trupla prezreti in zanikati.

O pobitih in dokazih

Zastrašen in "prevzgojen" pa je očitno še danes prleško-prekmurski živelj. Predsednik Civilne družbe Slovenije za mejo nam je 22. marca 2004 poslal osupljivo pismo. Napisal je, da so poslali zadevo Štrigova tožilstvu v Mursko Soboto, ampak tamkajšnji državni tožilec ni maral obravnavati pobojev štrigovskega genocida, češ da ni dokazov za poboje. Malo kasneje nam je isti naslov poslal sporočilo, da je ugledna oseba iz Ljutomera zaprosila takratno državno tožilko, naj se zadeva genocida v Štrigovi ne sproži, ker da so še živi štirje udeleženci genocida.

Čemu zavajajoče floskule politikov, naj poboji dobijo epilog na sodišču? Ali naše politične žrmlje res ne premorejo toliko slovenske zavednosti in državotvornosti, da bi rekli bobu bob, temveč so jim všeč prikrita nemočna stokanja in zavajanja? Ali ni to izigravanje zavednih Slovencev, ki niso pristali na pohrvatenje, in žalitev pobitih talcev ter svojcev, to naj presodi vsakdo sam?

Mi pa se seznanimo z dejstvi o znanih imenih pobitih. Med zastrašenimi svojci in očividci smo z leti dobili naslednje osebne podatke o 31 pobitih žrtvah 1947:

Pepi Rožman, 16 let, Gibina, mučen do smrti; Štefan Vinko, Razkrižje; Ivan Prša, Gibina; Franc Golenko, Štrigova; Štefan Trajner, Banfje, Razkriški Vrh; Alojz Benko Šafarščak; oče Karba, Razkriški Vrh; sin Karba, Razkriški vrh; Valentin Gašperič, Vadaričin sin, Vučivšak; Marija Kerčmar, trgovka iz Štrigove, pobita z motiko; Julijana Kerčmar, Štrigova; Avgust Repa, Štrigova; mesar Štefan Barbarič, Štrigova; Marija Barbarič, mesarjeva žena, Štrigova; Jurij Dovečar ali Kovačev Durek, Štrigova; Avgust Repa, Štrigova; Štefan Srša, Jalšovec; Genofefa Srša, Jalšovec; Martin Kodba, Jalšovec; Franc Kovačič, Jalšovec; Štefan Dujh, študent, Businščak, Železna Gora; Zadravec, Trnovščak, Grabrovnik; Miško Vozlič, Šafarsko; Ernest Šarman, lesni trgovec iz Maribora; Ivan Petovar, Banfje; Lutar, Razkrižje; Martin Rojko, Pršova Graba; Danijel Ohman, Pršova Graba. Seznam je še nepopoln. Nazadnje ga je pregledal Štrigovčan Jože Kovačič, čigar stric je med pobitimi.

Zgodovina ve povedati

Čemu toliko gorja in prikrivanja, ko pa je bila Štrigova v zgodovini vse prej kot hrvaška?

Poglejmo zgodovinski resnici v oči.

Štrigova leži v dolini manjšega potoka, ki se severno od Gibine izliva v Muro, deloma pa se razteza po vinorodnih pobočjih in je okoli 16 kilometrov oddaljena od Ljutomera. Svojo šolo je imela od leta 1780.

Štrigova, v srednjem veku znana pod imeni Stridons in Strido, je bila obljudena že v rimski dobi. Slovansko kolonizacijo od srede 6. st. do konca 9. st. so preprečili vdori Madžarov. Po zavrnitvi Madžarov se je mejno območje na vzhodu premaknilo v škodo Ogrske. Vpadno ozemlje Slovenskih goric in Prekmurja so ponovno kolonizirali Slovenci. Kasneje se je razširila salzburška posest, v 11. stoletju so posestva Murskega polja prevzeli Spanheimi, ki pa so že pozdravili cesarja v slovenščini: "Buh vas sprimi!" Leta 1241 so Štrigovo uničili Tatari. Povzdignili so jo grofje Celjski s Friderikom II., ki je postavil štrigovski grad in ustanovil pavlinski samostan poleg današnje pavlinske cerkve. Celjski so v 14. stoletju postavili v Štrigovi kapelo sv. Hieronima, ki je bil tod doma. Po izumrtju grofov Celjskih je bila nekaj časa v rokah Zrinjskih, od 1868 do konca 1. svetovne vojne pa je bila pod upravo Ogrske.

Dne 24. decembra 1912 so naši vojaki pod vodstvom jugoslovanskega polkovnika Kvaternika zasedli območje Štrigove. Medmurske vinograde je zasedla stotnija mariborskih strelcev št. 26, ki je pod poveljstvom pomočnika Košarja že za časa madžarske strahovlade v Medmurju odločno čuvala štajersko-ogrske meje. Štrigovo so zavzeli, četudi je bila madžarska posadka dobro oborožena. Spretno so jo obkolili in premagali v boju s strojnicami.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)