Otrokove pravice, kaj pa dolžnosti

Takole je svojo zgodbo na blogu oziroma spletnem dnevniku z naslovom Polna glava začela avtorica, po nadaljevanju zgodbe sodeč učiteljica, ki so ji "otrokove pravice", s katerimi jo vsak dan bombardirajo učenci, starši in tudi vsi drugi zagovorniki takšnih in drugačnih otrokovih pravic, že zrasle čez glavo.

In je nadaljevala: "Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!"

Otrokove pravice, o katerih v zadnjem času govorijo vsepovsod, očitno dobivajo tako široke dimenzije, da jih v pravem kontekstu ne razumejo več niti starši, še manj pa učitelji. "Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo," se strinja učiteljica.

Nikakor seveda ne gre zagovarjati nasilja nad otroki. Tega je, pišemo vedno znova, veliko, vendar veliko je tudi huliganstva, pišmevuhovstva in podobnega.

Takole nadaljuje učiteljica blogerka: "Na roditeljskem sestanku sem od staršev poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, ker bodo vsi zamorjeni, so svetovali. Naj ne dajem dodatnih nalog, saj se jim bo šola priskutila, so zahtevali. Naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi. To je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako ali tako iz mode. Iz zakaj morajo učenci pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini!? In - še bolj noro - zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini!? Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo! In kaj je narobe, če se na igrišču obmetavajo z okrasnim lubjem? Otroci so vendar razigrani, pustimo jim veselje, vedimo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge, ranljive dušice ne morejo izpolnjevati. Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takšnih sestankih."

Ko punčke in fantki odrastejo…

Kako pa je potem, ko fantki in punčke, ki jim je dovoljeno vse, odrastejo?

"Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi jim opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču, komaj še zavestno in s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: nariši mi že enkrat tisto mejo, da bom vedela, do kod lahko grem!"

Pa očitno ne vedo. "Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si 'tastari' dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, ter prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave… Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali.

Ob misli, da imam pred seboj še 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala," končuje učiteljica v spletnem dnevniku.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)