Kar sama se je ponujala tudi priložnost, da bi leta 1991 popravili Kardeljevo nerazumno velikodušno daritev Istre Hrvatom. Samo medklic: z enako velikodušno neumnostjo se trenutno ukvarjajo tudi Rusi, potem ko je v navalu komunistične dobrote v času Sovjetske zveze Nikita Hruščov podaril Ukrajini najbolj pomembno strateško točko Črnega morja, polotok Krim, zaradi katerega ima sedaj Vladimir Putin hude politične glavobole. Zato mnogi politični analitiki posredovanje v Gruziji ter priznanje južne Osetije in Abhazije vidijo le kot predigro za glavno dejanje na Krimu, kjer je rusko prebivalstvo v veliki večini.

Manj znano je, da je v času naše osamosvojitvene vojne takratni predsednik slovenskega parlamenta, profesor France Bučar, namignil "vojskovodji" Igorju Bavčarju, da po mednarodnem pravu ne bi bilo nič narobe, če zmagovita Slovenska vojska od Ilirske Bistrice prežene JLA vse do Reke in tako postavi za enotno linijo spopadov Slovenijo, skupaj z Istro. Ne gre pozabiti, da je imel vojaško oblast med Ilirsko Bistrico in Reko leta 1991 generalpolkovnik JLA Marijan Čad (rojen 1932), ki je bil poveljnik divizije in 13. reškega korpusa. Znano je bilo, da razumnim namenom svoje domovine Slovenije kot častnik JLA ne bi nasprotoval. Igor Bavčar se je vizionarski potezi preprosto izognil, čeprav mu je menda še sedaj žal. Po mednarodnem vojaškem pravu bi se potem pogajanja med Hrvaško in Slovenijo dogajala na vojni črti ter bi verjetno odpadla vsa sedanja pogajalska kalvarija o miniaturnih ozemeljskih sporih in celo Joško Joras ne bi bil žrtev dveh držav.

Pohlep namesto Savudrije

Tudi po osvobodilni vojni je po besedah predsednika Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva Boža Dimnika (ki je tudi častni konzul Hrvaške v Kopru) obstajala še druga velika priložnost. Takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman je samoiniciativno Sloveniji ponujal polotok Savudrijo (kjer sedaj raste hotel iz verige Kempinski, ki bo odprt spomladi prihodnje leto) v zameno za orožje JLA, ko se je še valjalo po skladiščih nekdanje jugoslovanske vojske. Stisko ali velikodušnost Hrvaške s ponujeno Savudrijo je zamenjal osebni pohlep po bogastvu. Namesto da bi Slovenijo "obogatili" z ozemljem, so obogateli ilegalni trgovci z orožjem. To je tudi podrobno opisano v drugem delu knjige Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete!, ki je izšla štiri dni pred volitvami. Iz vsebine knjige, v kateri je po približnem izračunu nekdo iz ilegalne prodaje orožja izplenil vsaj pol milijarde evrov, je jasno, zakaj se osumljenim milijoni iz afere Patria zdijo kot drobiž. Knjiga, v kateri je na stotine pristnih dokumentov, in verodostojni dokazi afere Patria (finsko televizijsko oddajo se lahko šteje za verodostojen dokument) pa so več kot dovolj, da se začnejo polniti tudi naši preiskovalni zapori, ne samo finski. Tja je notranji minister Dragutin Mate poslal na pogovor ljubitelja motorjev in večnega lovilca ugodnih državnih zaposlitev Jožeta Romška, saj si sam minister ni upal.

Mnogim osvoboditeljem naše domovine je bilo tako malo mar za slovensko ozemlje, da so se po letu 1991 neusmiljeno trudili, da bi celo italijanskim fašistom povrnili vse "krivice", ki so jim jih storili Primorci, ki so se tudi za ceno svojih življenj borili za slovensko ozemeljsko in jezikovno identiteto. Se spominjate junaka kmečke zaveze iz škofjeloških krajev, ki je dejal, da lahko Italijani spet postavijo mejo do Rakeka in Postojne, samo da se znebimo rdeče Primorske? Prav tako je dr. Janez Drnovšek zadnji hip preprečil Lojzetu Peterletu, da bi podpisal za Slovenijo najbolj poguben dokument Oglejski sporazum, po katerem bi naša država celo izgubila mesto med državami zmagovalkami druge svetovne vojne.

Uničenje slovenstva v zamejstvu

Zato pa je Lojzetu Peterletu in Janezu Janši uspelo, da sta s posredovanjem dokumentov italijanski finančni policiji uničila Tržaško kreditno banko (direktor je bil Vito Svetina) in poslovno skupino Safti (direktor je bil Dario Cupin). Vzrok je bil jasen. Banka in Safti naj bi bila v rokah nekdanjih slovenskih komunistov, ki bi z denarjem iz Italije lahko škodili mladi slovenski oblasti. Safti je bil ustanovljen že pred drugo svetovno vojno in je po vojni le obnovil dejavnost za proizvodnjo, storitve in turizem, kar je bilo v veliko pomoč zamejskim Slovencem. Med njegove dejavnosti je spadalo tudi izdajanje Primorskega dnevnika, dajala se je pomoč kulturnim in športnim društvom v Furlaniji - Julijski krajini. Z uničenjem Saftija in Tržaške kreditne banke je izgubilo delo okoli tisoč zaposlenih, Italijani pa so le z veseljem opazovali, kako je slovenska desnica razbijala levico. Italijanski bankirji so ob tem dobili preizkušen recept, kako delovati v mejnem področju, in naglo so stekli načrti za nakup Banke Koper, kar so tudi izpeljali. Mirno lahko zapišemo, da se brezobzirno uničenje Tržaške kreditne banke lahko ponovi tudi v primeru Pivovarne Laško, ki jo vodi Boško Šrot in kjer bi lahko zaradi ideološke bitke ostalo na cesti še več ljudi. Tuji pivovarji samo čakajo, saj je jasno, da Slovenci piva ne bodo prenehali piti, tudi če ne bodo imeli svojega. Ne gre pozabiti, da se je ob uničenju Tržaške kreditne banke zapisalo, da je Slovenija z umazano vodo stran zlila še zdravega okopanega otroka!

Anglež spregledal past

Trud, da bi se za priključitev Primorske ne častilo partizanov in da bi se zmanjšala moč levice na Primorskem, je očiten iz vsega dogajanja v novi samostojni Sloveniji. Anglež John Earl, ki je dobro poznal medvojno dogajanje v Sloveniji in obmejni Italiji, je avtor knjige The price of Patriotism, v kateri je opisano obveščevalno delovanje med drugo svetovno vojno. Nemudoma po izidu knjige je Anglež dobil ponudbo publicistke Alenke Puhar, da je pripravljena skupaj z njim njegovo delo predstaviti tudi v Ljubljani. V našem glavnem mestu so takoj stekle priprave. Predstavitev knjige Cena domoljubja naj bi se zgodila v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa na Cankarjevi ulici v Ljubljani. Toda Johna Earla, ki sicer živi v Trstu, so opozorili, da se po kraju predstavitev knjige pričakuje, da bo prisotno občinstvo, ki o NOB niti približno nima dobrega mnenja, celo več, da za vse tegobe obtožuje NOB. Pisatelj Earl, ki se kot velik džentelmen ni hotel vplesti v slovensko notranje dogajanje, je obisk v Ljubljani preprosto odpovedal. Tako je bila izpeljana edinstvena predstavitev brez avtorja.

Zanimivo, da je čez čas Johna Earla uspel na nedeljski večerni razgovor privabiti Sandi Čolnik, ki se je na vse pretege trudil iz sogovornika iztisniti vsaj eno slabo izjavo o NOB, vendar mu ni uspelo. Združenje slovenskih borcev se je Johnu Earlu za korektnost zahvalilo in pisatelj je zahvalo s spoštovanjem vzel na znanje.

Peterletov Števerjanski festival

Imenovanje leta 2005 Franca Pukšiča, rojaka ministra dr. Milana Zvera iz Destrnika, za državnega sekretarja za Slovence v zamejstvu in po svetu je po Saftiju in Tržaški kreditni banki le nadaljevanje razdejanja med zamejskimi Slovenci. Pukšičevi obiski na drugi strani meje so postali zaradi milo rečeno nenavadnega govorjenja in vedenja tako legendarni, da jih še sedaj premlevajo po slovenskih gostilnah v Italiji. Pukšičevo delovanje je bilo tako nenavadno, da se je celo vlada Janeza Janše zamislila in ga kmalu zamenjala. Sedaj njegovo delo nadaljuje Zorko Pelikan, zaprisežen že za državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu pod Bajukovo vlado leta 2000, ko je bil Lojze Peterle zunanji minister. Pelikanu in Peterletu je skupna zaljubljenost v domače viže, ki jih vsako leto prepevajo na festivalu v zamejskem Števerjanu. Pa tudi na isto damo sta navezana. Maja Lapornik Pelikan je sicer uradna žena Zorka Pelikana, pri evroposlancu Lojzetu Peterletu pa dela kot tajnica ali asistentka, kot se reče po evropsko. Sicer pa je bila gospa Maja, ko je bil mož Zorko konzul na generalnem konzulatu v Trstu, zaposlena kar v dveh državnih službah hkrati, kar je možno samo v Italiji. Bila je profesorica v šoli in redaktorica otroških oddaj v državni italijanski radiotelevizijski hiši RAI. Zakonca Pelikan pa ne izvirata iz vrst tržaških Slovencev, zato ju ne gre spravljati v sorodstveno povezavo s prejšnjo generalno konzulko v Trstu Vlasto Valenčič Pelikan, ki je sedaj pri dr. Dimitriju Ruplu pooblaščena ministrica in šefica konzularne službe.

(Šepet - vsak teden v Nedeljskem dnevniku)