Preden je Grace Kelly (1929–1982) postala monaška kneginja, je vladala Hollywoodu. Bila je povsod – snemala je po štiri filme na leto, nastopala v gledališču, osvajala nagrade in utelešala glamur. S svojo zadržanostjo in prefinjenostjo je predstavljala nekakšen antipod takratnim hollywoodskim boginjam zapeljivosti, kot sta bili Marilyn Monroe in Ava Gardner. Obetala se ji je sijajna kariera in kot perspektivna mlada igralka je bila leta 1955 tudi del delegacije, ki je šla na filmski festival v Cannesu promovirat ameriško filmsko industrijo. Ob množici promocijskih dogodkov, fotografiranj in intervjujev so njeni agenti uredili tudi srečanje z monaškim knezom Rainierjem III., ki je osebno izrazil željo po snidenju. Igralkini biografi so pisali, da ji je bilo srečanje zaradi utrujenosti odveč, a je vseeno privolila v sprehod po monaških dvornih vrtovih. Monako sredi petdesetih še zdaleč ni bil bleščava davčna oaza, kakršno poznamo danes. Bil je majhna, obrobna kneževina, ki je še iskala način, kako svet opozoriti nase. Nekdo od knezovih svetovalcev se je domislil, da bi s turizmom spodbudil razcvet, turistov pa ne bi nič bolj privabilo kot pompozna poroka princa s katero od ameriških filmskih div. Grace Kelly je zaradi svojega katoliškega ozadja in zadržane narave v kombinaciji s slavo in lepoto predstavljala idealno kandidatko. S princem sta se lepo ujela in se manj kot leto dni po prvem srečanju poročila. Po poroki je postala kneginja, kar ni bilo združljivo z nadaljevanjem filmske kariere.
Eden njenih zadnjih filmov je bil Ujeti tatu (To catch a thief), ki letos praznuje sedemdesetletnico premiere. Film so snemali na francoski rivieri, le nekaj korakov stran od njenega prihodnjega doma, približno leto pred poroko. V enem od tesnobo vzbujajočih prizorov Kellyjeva z vprašanjem, »mar si je mogoče zamisliti lepši kotiček sveta«, pokaže na cestni ovinek, kjer je manj kot tri desetletja pozneje izgubila življenje. Leta 1982 je namreč prav ta ovinkasta cesta nad Sredozemskim morjem postala prizorišče tragične prometne nesreče, v kateri je umrla 52-letna kneginja.
Hladna svetlolaska
Film Ujeti tatu, ki je premiero doživel poleti 1955, predstavlja zadnje sodelovanje Grace Kelly in znamenitega režiserja Alfreda Hitchcocka. Ekscentrični filmar, ki ni nikoli skrival svoje obsesije s hladnimi svetlolasimi in modrookimi lepoticami, je v Kellyjevi našel svojo največjo muzo. Naklonjenost je bila obojestranska, saj se je filmska kariera Grace Kelly po njunem prvem skupnem filmu še hitreje vzpela. Igralka, ki je izvirala iz premožne in vplivne filadelfijske družine, je že od mladih nog sanjarila o igralskem poklicu. Prvi preboj je doživela leta 1952 z vesternom Točno opoldne (High Noon), čemur je sledila uspešnica Mogambo (1953), vloga pa ji je prinesla zlati globus in prvo nominacijo za oskarja. Tedaj jo je opazil tudi Hitchcock, ki se je dotlej že proslavil kot mojster suspenza, in v njej takoj prepoznal idealno »hladno svetlolasko«. Zadržana in prefinjena Kellyjeva se je s Hitchcockom izvrstno ujela, kar se je odrazilo tudi v uspehu njunih prvih dveh skupnih filmov, Kliči M za umor (Dial M for murder, 1954) in Dvoriščno okno (Rear window, 1954). »V vsakem filmu je drugačna. Ne zaradi ličil ali oblek, ampak zato, ker lik zgradi od znotraj navzven. V Hollywoodu ni nikogar, ki bi bil kot ona,« jo je hvalil Hitchcock, ki je nameraval z njo v glavni vlogi posneti še več filmov. Ni mogel vedeti, da bo njuno tretje sodelovanje tudi zadnje.
Prestiž na francoski rivieri
Leto 1954 je bilo za Kellyjevo izredno delovno. Poleg dveh Hitchcockovih filmov je posnela še tri druge in si z vlogo v drami Provincialka (Country girl) prislužila celo oskarja za najboljšo igralko v glavni vlogi. Časa za počitek in uživanje v zmagoslavju ni bilo, saj se ji je že mudilo v Francijo, kjer se je Hitchcock na mondeni Azurni obali namenil posneti Ujeti tatu. Nemara eden od njegovih najlahkotnejših filmov je priredba romana z enakim naslovom, ki ga je pisatelj David Dodge izdal dve leti prej. Dileme, kdo naj prevzame glavno vlogo, ni bilo. Grace Kelly je takoj sprejela ponudbo, v nasprotju s Caryjem Grantom, ki se je nekoliko obotavljal. Slavni igralec, ki jih je tedaj štel že 50, je menil, da so najboljša leta za njim in da nihče več ne želi v glavnih vlogah gledati igralcev njegovih let. Hitchcock, s katerim sta skupaj ustvarila že dva filma (Sum, 1941 in Razvpita, 1946), ga je prepričal o nasprotnem in tako znova obudil njegovo kariero.
Grant je v Ujeti tatu igral upokojenega tatinskega mojstra Johna Robieja, ki po letih kriminalne dejavnosti uživa v lagodnem življenju na francoski rivieri, dokler se ne začnejo dogajati tatvine, sumljivo podobne tistim, po katerih je bil nekoč znan. Policija ga nemudoma osumi povratka v nekdanjo dejavnost, Robie pa mora ujeti pravega tatu, če želi oprati svoje ime. Začne raziskovati, kdo bi lahko posnemal njegove metode, in se zato infiltrira med bogate goste razkošnega hotela. Tam spozna bogato ameriško vdovo ter njeno pretkano in privlačno hčerko Frances (Grace Kelly). Frances sčasoma posumi, da je Robie več kot le premožen turist, a takrat je že globoko v igri spogledovanja in sumničenja. Napetost med njima narašča, medtem pa se dogajajo nove tatvine. Frances celo sama poskuša ujeti tatu, a zmešnjava in napačne sledi vodijo do dramatičnega razkritja na razkošnem plesu v maskah. Robieju se končno posreči razkriti pravega tatu in oprati ime. Film, ki je sicer kriminalka, se med vsemi Hitchcockovimi izdelki najbolj približa žanru romantične komedije in postreže celo s stereotipno srečnim koncem, ki nakazuje poroko glavnih likov.
Preroški prizori
Ujeti tatu je prejel precej mešane odzive. Mnogi so sicer hvalili igro Grace Kelly in Caryja Granta, pa tudi čudovite kadre izjemno fotogenične Azurne obale, splošna ugotovitev pa je bila, da film ni izpolnil pričakovanj. Hitchcock je namreč s svojimi prejšnjimi stvaritvami gledalce in kritike navadil na nekoliko drugačne filme, takšne, v katerih napetost raste počasi, a vztrajno, dokler ne doseže skoraj nevzdržne ravni. Ujeti tatu pa se je zdel prelahek in preveč osredotočen zgolj na lepo scenografijo. Film, ki je v času premiere veljal za estetsko dovršenega, a nekoliko praznega, pa dandanes mnogim vzbuja tesnobo. Snemali so ga namreč v neposredni bližini ovinka nad Monakom, kjer je Grace Kelly skoraj tri desetletja pozneje umrla v prometni nesreči. Ko danes gledamo kadre, v katerih se z Grantom brezskrbno vozita po tisti ovinkasti in smrtonosni cesti, je skoraj nemogoče prezreti grenko ironijo. Prav tam se je končala na videz pravljična zgodba hollywoodske zvezdnice.
