No, pa smo le dočakali tudi našo otvoritev.
Ne, nismo odpirali novega bazena, kot sta ga s štrbunkom, jejhatana, zaznamovala premier Golob in župan Janković. Ni bilo to. Naša nona, se pravi mila soproga, je letos oziroma v tem poletju že dvakrat zaplavala. Prvikrat v Grčiji, brrr, v vodi z 22 stopinjami, drugič v Istri ob 25 norih stopinjah. Njeni slovesno občuteni kriki so si bili dokaj podobni. Ampak napredek imamo pa vendarle: bila so leta, ko je nikakor nismo zvlekli v vodo. Če morje ni »vrelo« vsaj pri 27 stopinjah – »eto, prošla sezona«, bi rekli Hrvatje.
Pa ste vi, če vas smem vprašati, dragi babice in dedki, none in njihovi možje (nono se bolj nerodno sklanja!) ter drugo starejše občestvo, že kdaj občutili, kot da vam je na dopustu celo kdaj dolgčas? Saj je vse fino, ampak ko je človek v penziji, ima čarobne posebnosti in učinke nekoliko drugačne kot takrat, ko te še gnjavi služba. Priznam, SPIZ je kot delodajalec dokaj prijazna ustanova, njihovega oziroma našega šefa niti ne poznamo. Seveda ne, dokler ne pride kakšna sproščena vlada s kakšnim Zujfom.
Torej je dopust penzionista v glavnem pogojen s stabilnim pokojninskim sistemom. In pa z ureditvijo preživljanja »dopusta« vnukov in našo, se pravi generacijo, ki je vse te srčkane familije pravzaprav zakuhala. Vsi govorijo o dolgotrajni oskrbi, mi pa jo, če smem omeniti, brez referendumov in zakonov že prav dolgo opravljamo.
Mimogrede: je že kdo pojasnil, zakaj mora deca res imeti tako dolge počitnice? Imajo božične, potem zimske počitnice, nato prvomajske pa prave poletne. In jeseni krompirjeve in tako naprej. Vse v glavnem na račun dedijev, babic, non in starih atkov (ter njihovih žen). Ja kdo pa ima toliko dopusta, da bi sledil vsem našim počitnicam? Izjema so kajpak razni tajkuni, uboge vplivnice in razne starlete. Seveda. Na Sejšelih jih že dolgo poznajo in komaj čakajo. Tako kot naše revije, ki objavljajo njihove čudovite selfije. S pamži ali brez njih. Pardon, morda so v malo boljšem položaju tudi šolniki, kaj jaz vem. Najbrž nimajo kar dveh mesecev dopusta, kot govorijo nevoščljivci, ampak malo manj pa le potrebujejo dedke in babice, ne?
-
Drugače pa je dolgčas dokaj relativna kategorija. Vsak ga preganja po svoje. Moja posadka na starodobni barčici plava, skače v vodo. Vsi vreščijo, da je joj, ko pa se posušijo, igrajo tarok. Groza. To bi bilo meni šele dolgočasno.
Jaz se najbolje zamotim s kuhanjem. Kaj pa naj? Saj nisem sardina ali čopasti ponirek, da bi se ves čas tunkal v vodi. Deca z nono tam zunaj vriska zavoljo kart, jaz pa lupim, strgam in sekljam kot oni legendarni kuharji v reklami za otroško hrano Frutek.
Naše plavajoče domovanje ima strašno lepo kuhinjo, ampak se stara skupaj z barko in nama.
No, na mojem delovišču ta hip deluje le en plinski gorilnik. Za druge se lahko pod nosom obrišem. Ojej, takih starih naprav pa ne spremljamo več z rezervnimi deli, so rekli v italijanski tovarni. »Kupite raje naš novi vgradni štedilnik!« Razumem, sinjorina! Morda pa bi si raje nabavil kar novo barko, duša prismojena?
Ampak, lahko mi verjamete: z enim kuriščem pa res moraš biti mojster. Kaj skuhati najprej, da bo prav, kdaj drugo jed, da ne bo prva med tem zmrznila? Eh, prava reč! Jaz na srečo v kuhinji zelo rad uporabljam okusno vince. Hm, včasih ga dodam tudi v kakšno zanimivo jed. Ampak ne preveč, ker ga je škoda!
Če se moji zgoraj ne stepejo zaradi pravil ali kreativnega mešanja kart, moje kosilo prav gotovo bo. No, ja: morda kdaj malo zamuja, kot v stari nadaljevanki TV Poper: »Pridem več k'sno!«
Reklamacij pa na srečo v glavnem ni. Če bi le kdo rad nergal, ga povabim, naj okliče interpelacijo. Itak nobena ne uspe!
