Na resničnostno oddajo The Biggest Loser, ki prikazuje napore preveč zajetnih tekmovalcev, da bi shujšali in dobili še glavno nagrado (v slovenski različici so oddajo nazadnje predvajali pod naslovom Življenje na tehtnici), se je v zadnjih tednih usul plaz kritik. Na Netflixu si je namreč od minulega meseca mogoče ogledati dokumentarec Fit for TV – The Reality of The Biggest Loser (Pripravljen za TV – Resničnost Biggest Loserja), ki v treh delih razkriva nič kaj prijazno plat ene najnapornejših resničnostnih oddaj.
Izvirna resničnostna oddaja, ki je bila v ZDA na sporedu 18 sezon in so jo leta 2020 zaradi pritožb o njeni škodljivosti za tekmovalce nehali snemati, je tekmovalcu, ki bi se znebil največjega deleža svoje začetne teže, ponujala kar 250 tisoč dolarjev. A v dokumentarcu tudi nekdanji zmagovalci poudarjajo, da jim denar nikoli ne bo nadomestil škode za zdravje in naporov, ki so jih pretrpeli v bizarnem televizijskem šovu. Nekateri tekmovalci so priznali, da so v želji po nagradi kdaj zaužili celo manj kot tisoč kalorij dnevno, medtem ko so jih v telovadnici pokurili tudi šestkrat toliko.
Nekdanji zmagovalec Ryan Benson, ki se je leta 2004 v oddaji znebil kar 63 kilogramov, pravi, da ima zaradi sodelovanja še danes travme, predvsem pa je izgubljene kilograme bliskovito spet pridobil, ko so ga kamere nehale snemati. »V oddaji nikakor ne gre za izboljšanje zdravja pretežkih ljudi, ampak samo za zmago. Vsako jutro me je od naporov vse bolelo. Zdelo se je, kot da želijo, da se sesujemo in da nam ne uspe. Nedvomno so nas izkoriščali, da bi imeli čim večjo gledanost,« se še vedno čudi ekstremnim metodam hujšanja, v katere so jih silili, zdaj 56-letni Benson.
Vse za gledanost
Trener fitnesa Bob Harper v dokumentarcu priznava, da so bile metode včasih krute, a jih upravičuje z – gledanostjo. »Vsi vemo, da je za izgubo teže najpomembnejša dieta, a to je na televiziji dolgočasno. Za gledalce pa je zanimivejše, če vidijo napore ter slišijo krike in stokanje tekmovalcev v telovadnici. To je navdihujoče, to je dobra televizija,« je prepričan mišičnjak.
Drugačnega mnenja so nekdanji tekmovalci, ki menijo, da zabavanje gledalcev ne bi smelo biti glavni cilj. A takrat so tudi sami hitro nasedli. »Dan pred zadnjim tehtanjem so me zdravniki opozorili, da je v mojem urinu kri, ker sem preveč dehidriran. Zadnjih deset dni sem zaradi želje po zmagi namesto vode popil le še nekaj malega limonade. Že pet dni po zmagi pa sem samo s pitjem vode pridobil 15 kilogramov, tako dehidriran sem bil,« se spominja.
Hitro pridobivanje teže se je še nadaljevalo. Kmalu je tehtal 175 kilogramov, kar je bilo več kot pred začetkom oddaje. Podobno so doživljali tudi drugi tekmovalci, saj je brez prisile ali spremenjenega oziroma bolj zdravega življenjskega sloga pač težko ohraniti vitkejšo postavo. »Vsak, ki se v življenju spopada s preveliko težo, ima določene težave, ki pa samo s hujšanjem ne izginejo za vedno. Še zmeraj jih nosiš s seboj, pred kamero se jih le še bolj zavedaš,« ugotavlja Benson, ki zdaj kot oče treh otrok skuša znova shujšati, a na bolj zdrav način in z bolj realističnimi cilji. »Tudi 20 let pozneje imam slabo vest, ker sem šel skozi vse te napore in potem hitro znova pridobil težo. K sreči vsaj nimam kakih trajnih poškodb zaradi tega,« se tolaži.
Oddaja nima več prave prihodnosti ne le zaradi vseh pritožb, ampak tudi zaradi pojava injekcij, ki omogočajo hujšanje brez vseh naporov, ki bi morda bili zanimivi za televizijske gledalce. A strokovnjaki opozarjajo, da tudi tak način hujšanja ni vzdržen brez ustrezne spremembe prehranskih in gibalnih navad.
