Z milo soprogo rada gledava duhovite kriminalke. Čeprav sva jih večino videla že po trikrat. To je fino. Ker ti je že vse znano, veš, da se glavnim junakom ne bo zgodilo nič hudega. To je drugače kot v politiki. Tam ga igralci lahko vsak dan sproti kaj zasračkajo in se nikoli ne ve, kako se bo kaj končalo.
Lumpa v nadaljevanki zaprejo v sobo za zasliševanje in ga grdo gledajo. Potem lopov zavzdihne in iskreno izpove, kaj je storil hudega. Tako odkritosrčne nepridiprave v resničnem svetu, zlasti pa pri nas, redko srečamo. V holivudskih epizodah se vse odvije v šolski uri. Če bi morali uprizoriti kakšno slovensko zgodbo, bi potrebovali vsaj pet sezon, trideset nadaljevanj in na koncu še vedno ne bi imeli pravega krivca.
-
Te dni se je naš mladoporočeni premier večkrat ojunačil. Tako so ga nasprotniki osirali, če že ne kar žalili, da bo nekaj najhujših krjavljev kar tožil. Najbrž se jim kar hlače tresejo, kaj drugega.
Predsednik vlade najbrž ne bere črne kronike, ali pa ima bolj slab spomin. Tako kot prenekateri politik v bližnji preteklosti. Pogosto smo slišali, kako zaupajo v pravno državo. Recimo: »Eh, prepustimo vse to ustreznim organom, ki so poklicani za to!«
Ohohoj, se ob takšnih izjavah držijo za trebuhe razni lumpi in nebodijihtreba. »Organi, ta je pa dobra!«
Spomnim se dogodkov, ko sem še uradno služil ljubi časopisni kruhek.
Nekega jutra smo pod okni zaslišali sirene. Začelo se je namreč sojenje tako imenovanim »Balkanskim bojevnikom«. Več pajdašev je po Italiji, Srbiji, Črni gori in Sloveniji prodajalo kokain, ki so ga »uvozili« iz Južne Amerike.
Najprej so se mimo naše hiše pripodili policisti na motorjih. Vsi zakrinkani in oboroženi kot sto hudirjev. Dva sta se postavila vsak na svojo stran pred Zmajskim mostom. Potem je pridrvelo nekaj džipov, polnih zamaskiranih policajev, pa zatem nekaj blindiranih maric. Ob presunljivem vreščanju siren so švignili proti sodišču.
V holivudski kriminalki bi zlikovce vrgli v ječo, ker bi namreč takoj vse priznali.
Naši junaki niso. Sodišča so toliko časa motovilila, da je zadeva zastarala. Najprej so večino preprodajalcev drog oprostili, na ponovnem sojenju so bili obsojeni, zatem pa je leta 2021 vrhovno sodišče obsodilno sodbo spet razveljavilo. Zakaj? Ker je menda policija dokaze pridobila tako, da je s tem kakor kršila človekove pravice aretiranih. Uboge dušice! Po domače povedano: po srbskih standardih so bili barabini, po naših pa nedolžne ovčice.
Oklepnikov in žvižganja siren pod našimi okni potem, po holivudskem začetku prvega sojenja, ni bilo več.
Operativcem, ki so tvegali svoja življenja, da so polovili hudodelsko združbo, pa se je verjetno kar mešalo …
-
A je treba tudi organe nekako razumeti. Oni lovijo nepridiprave, pravijo; poizvedujejo, zbirajo obvestila. Zatem se skupaj s tožilci mučijo z ovadbami, oziroma obtožnicami. Potem pa pridejo pred raztresene in šlampaste sodnike – ter gre vse v maloro.
»In nato še ti, z vsemi žavbami namazani odvetniki!« radi potarnajo.
Če mene vprašate, bi policistom in tožilstvu svetoval, naj si še oni najamejo kakšnega spretnega advokata, če so ti res tako zviti. Morda bodo potem kriminalce lažje zašili.
Ah, ja, še glede Golobovih tožb.
Takole vam napovem: nekoč, morda čez pet ali osem let, kaj vem, bomo v časopisih brali drobno novičko o tem, da eden od hudobnih poslancev spet ni dvignil sodne pošte. Bogati nergavi podjetnik je že petič dosegel izločitev sodnic, čvekedravi mulo najbolj poštene stranke pa menda razmišlja, da bi splezal na streho sodišča in vse skupaj poslal v tri krasne.
Eh, Slovenija je morda res bolj primerna za risanke kot za kriminalke …
