Res se opravičujem, ampak takšno je pač življenje.
Ko sem zadnjič stopil v dnevno sobo, sem spet slišal milo soprogo, kako se prepira s televizorjem.
»Kva tale vedno kriči na zaslon, kadar s kom govori na daljavo!«
No, »kva« je ljubljanski starodavni izraz za štajerski lepi stavek »čuj ti, kaj se tota furt na furt dere«.
Mene kričanje niti ne moti, če prav premislim. Bolj me živcira momljanje. Nisem namreč ravno prvak v ostrem sluhu.
Ne vem, ali sem vam že povedal, da je moje levo uho nekoliko slabše od desnega. To mi včasih tudi prav pride, zlasti v kakšnem hotelu ali avtokampu. Če kdo od sosedov preveč razgraja, se obrnem na desno stran in je mirna Bosna. Zjutraj mi šele mila soproga pojasni, kaj se je dogajalo. Groza! Včasih kakšno vprašanje sicer slišim dvakrat, kot v mlinu. O tem moram v prihodnje podrobneje razmisliti!
Toda s sluhom, naglušnostjo in hrupom imamo v naši prelestni deželici obilo nevšečnosti. Ni čudno, da se je teh pojavov lotila celo naša policija. Najprej so v Mariboru ostro obračunali s starejšo gospo, ker je igrala na klavir in vznemirila sosede. Potem pa so skoraj aretirali devetletno deklico, ker je nekaj vadila, prav tako na klavirju.
Moram priznati, da sem v rosnem otroštvu tudi jaz sanjal o pianinu. Pa sta me moja roditelja nekako prepričala, da je za tiste čase povsem dovolj violina. Super!
Nihče, ampak res prav nobeden od sosedov se ni nikoli pritožil. Res pa je, da sem vadil le slabe pol ure, potem pa ušel mami ven na igrišče, kjer so otroci nabijali fuzbal in se drli kot srake. Veliko glasneje, kot sem jaz cvilil z goslimi.
Malce bolj zapleteno je bilo v gimnazijskih letih. S sošolci smo ustanovili ansambel. Imeli smo srečo, kajti v sosednjem bloku je prebivala legendarna Marjana Deržaj in predvsem z njeno pomočjo nam je hišni svet odobril, da lahko v zaklonišču vadimo do spodobnih ur. Dokler nam po nekem silvestrskem večeru, ko smo hoteli z bobni in kitarami pozdraviti novo leto, zaradi naše igrivosti niso preklicali soglasja.
-
Sicer pa je s sluhom običajno v družbi veliko težav. Zlasti politiki dokaj slabo slišijo. Predvsem potem, ko zmagajo, bog jim požegnaj. V opoziciji ti ni treba poslušati, lahko imaš tudi prisluhe ali celo privide. Pomembno je le to, da te slišijo tvoji. Oni prvi pa so prepričani, da so dobili svoje točke in svoje poslance, zato kakšnega lahko celo pogrešijo, če slabo reagira na ukaze. Ampak to niti ni stvar otorinolaringologov, temveč psihologov. Psihiatri itak nimajo časa za to, ker imajo svoje probleme.
Prav poseben pojav pa je sam ljudski, da ne rečem človeški glas. Poznamo poklice, pri katerih resnično ni vseeno, kakšno štimo ima kdo. Politiki so že takšni. Si predstavljate, da bi Robert Golob govoril kot Anthony Quinn? Ali Barack Obama? Mislim, da ga trije Janše in pet Logarjev ne bi ustavilo, tako bi vlekel ljudske množice. No, recimo.
Tudi televizijski komentatorji morajo govoriti tako, da jim človek verjame. Zlasti v dramatičnih trenutkih. Na to so nekoč zelo pazili zlasti na beograjski televiziji, ko smo ga še skupaj biksali v isti državi: tam so imele še napovedovalke nizke glasove, da so lepše orisale resnost trenutka!
Ampak potem smo imeli vedno več prekinitev na »TV-liniji Avala Sljeme« in smo ostali vsak v svoji državici. Najprej z žametnimi glasovi naših napovedovalk, potem pa z vedno bolj kričavimi novinarkami.
Nam pa od vseh glasov slej ko prej ostaja – naš. O tem, kako pomembna je ta zadeva v politiki, govori tudi podatek, da celo pri volitvah rečemo, da smo dali svoj glas, čeprav glasujemo s stisnjenimi usti ali celo zobmi.
Na dober glas je treba v bistvu kar paziti. Pamet včasih precej pomaga …
