Osrednja figura skupine Luna je bil pesnik in konceptualni umetnik Slobodan Tišma. Po glasbenih začetkih v šestdesetih se je posvetil pisanju poezije. S pojavom punka se je vrnil v svet glasbe in leta 1979 oblikoval skupino La Strada, ki se je leto zatem preoblikovala v Luno.
Ob novovalovski energiji je bilo v njihovi glasbi čutiti tudi nekaj mistike. Ko jih je na Reki slišal Marko Brecelj, je posnetke odnesel Borisu Beletu na Helidon in izdali so ploščo Nestvarne stvari. Po tem prvencu so delo prekinili. Ponovni poizkus leta 1992 ni obrodil sadov, Tišma, ki bo prihodnje leto dopolnil okroglih 80 let, pa je še vedno aktiven na literarnem področju.
Za krajši razmislek o skupini Luna smo zaprosili člana naše žirije, pisatelja in novinarja Aleksandra Žikića: »Luna je bila v svojem kratkem času trajanja ustvarjena, da zasveti in izgori. Zadržala je skrivnostni sij, ki se pogosto formira nad tako nenavadno dobrimi stvarmi. Nikoli se niso prebili niti do praga dojemanja glasbe širših krogov publike, kaj šele da bi vstopili skozi njihova vrata.« Luno so sestavljali pevec Slobodan Tišma, ki, kot pravi Žikić, se ga kot avtorja in izvajalca ne da primerjati z nikomer; nadaljuje pa, da bi morali videti na delu kitarista Zorana Bulatovića in bobnarja Ivana Feceta, da bi spoznali, zakaj je ta vrsta glasbenikov edinstvena.
