Pevec, kitarist in skladatelj Tomo Jurak je sodeloval pri skupinah Avantura, Prah, Venera, Pepel in kri ter Gu-gu, nastopil pa je tudi v legendarni televizijski reklami za otroško kašico frutek. Čeprav mnogi mislijo, da je Primorec, ni tako. Po mami je namreč Ljubljančan, po očetu Štajerec, rojen je v Slovenskih Konjicah, že mnogo leti pa živi v prestolnici, kjer si je ustvaril tudi družino.

Kako se je začela vaša glasbena kariera?

»Vsi v družini so peli in igrali na kak inštrument, oče Miha kitaro, mama Marta in starejša sestra Jana harmoniko, starejši brat Miko in mlajši brat Bojan pa violino. Bojan, ki je izreden pevec in živi v tujini, je tako kot jaz 'štipenzijo' dočakal kot profesionalni glasbenik. Sam sem se začel z glasbo ukvarjati v prvem razredu osemletke. Sedem let sem hodil v glasbeno šolo, kjer sem se učil harmoniko. Ko sem v sedmem razredu enkrat v filmu videl nekoga igrati kitaro, pa sem pozabil na harmoniko in od takrat naprej igram samo še kitaro. Najprej smo imeli s srednješolskimi prijatelji rock band, ki je bil zelo dober, oba prijatelja sta namreč pozneje igrala v dobrih slovenskih bendih. Eden v Celju, eden v Kopru. Sam sem se potem zaposlil, onadva pa sta šla študirat in smo nekaj časa še igrali skupaj. Ko sem si začel ustvarjati družino, smo začeli igrati tudi bolj komercialno glasbo po ljubljanskih kavarnah. Tam nas je slišal takrat zelo poznan menedžer in nas povabil igrat v Kranjsko Goro, kjer se je leta 1974 odprl hotel Kompas. Takrat sem se začel z glasbo ukvarjati profesionalno.«

Številna sodelovanja

Sodelovali ste pri skupinah Avantura, Prah, Venera, Pepel in kri, najbolj znani pa ste zaradi pop skupine Gu-gu, ki je skozi osemdeseta leta nanizala veliko uspešnic, kot so Sam po parku … (osamljen), Želim si na Jamajko, Mi 'mamo se fajn, Ljubil bi se in Ljubica moj'ga srca. Kako je prišlo do te točke v karieri?

»Po tistem, ko sem šel v profesionalne vode, sem šel za kratek čas tudi nekajkrat v tujino. Ko sem se vrnil, sem igral z ansamblom Prah in skupino Avantura, nato pa so me povabili v ansambel Venera. Tam sem bolje spoznal Čarlija Novaka. Ko sva šla stran, sva si rekla, da bi mogoče lahko naredila kaj več, in ustanovili smo ansambel Gu-gu. Sem pa z vsemi fanti, s katerimi sem igral v svoji glasbeni zgodovini, ostal prijatelj.«

»Imam 'štipenzijo', to je nekaj med štipendijo in penzijo. Nastopam na manjših klubskih koncertih, večinoma pa za zaključene družbe. Preigravam vse tisto, kar se mi je dogajalo skozi mojo glasbeno zgodovino.«

Ste bili takrat glasbeniki bolj povezani, kot so danes?

»Ravno zdaj je na dan prišla čudna zgodba o glasbenikih. Pri nas je bilo tako, da ko so šli Hazard na turnejo, je šel Čarli Novak iz našega benda brez problema igrat k njim, saj smo bili že prej prijatelji. Na Opatijskem festivalu pa je bila z nami, z Gu-gu, Šerbi, ker je bila posebna oseba, korpulentna, ta prava punca. Se pravi, mi smo sodelovali, ni bilo metanja polen pod noge. Mogoče tudi zato, ker je bila takrat konkurenca kljub vsemu manjša, kot je zdaj. Zdaj je ogromno bendov in posameznikov in mogoče so zato malo bolj ljubosumni drug na drugega. Takrat tega skoraj nismo čutili.«

Kaj pa glede pesmi, zavidate komu kakšno?

»Ja, kar nekaj pesmi je. Benču V veri, da boš srečna in Hazardom Najlepše pesmi. Če bi napisal Yesterday, bi bilo tudi fino. Ali pa kakšno Puccinijevo opero.«

Nezadovoljni oče

Kako so na vašo glasbeno kariero gledali starši?

»Meni se je zdelo zanimivo to, da mi je oče rekel, naj grem igrat harmoniko, saj je on igral kitaro. Ko sem jo začel še sam, ni vedel, da bom igral glasbo, ki jo igrajo ljudje z malo daljšimi lasmi in se zraven derejo. Ko je to izvedel, je bil zelo nezadovoljen. Ko sem začel igrati z Gu-gu, pa mu je bilo to v ponos. Mogoče se je bal, da bom zašel na kriva pota. Mama pa je bila vesela za mojo glasbeno pot. Se mi je zdelo pa zelo zanimivo, da nikoli ni vzela harmonike v roke, videl sem jo samo na eni sliki z očetom med vojno – ona je bila s harmoniko, oče pa s kitaro. Z očetom sta se spoznala med vojno. Ona je bila Ljubljančanka, oče pa jo je potem odpeljal na Štajersko. Nekoč sem našel tudi neke stare note. Mami sem vprašal, čigave so, in mi je odvrnila, da so njene in da jih je včasih preigravala. Sam sem takrat harmoniko igral že sedem let, a tistih skladb nisem znal odigrati. Sklepam torej, da je morala mama harmoniko zelo dobro igrati. Ko so šli starši po vojni na Štajersko, so začeli graditi hišo. Ker so potrebovali denar za gradnjo, so prodali harmoniko, ki je bila takrat veliko vredna. Mami se je to zelo zamerilo.«

Kako pa je vaša žena gledala na vaše pogoste odsotnosti od doma zaradi glasbe?

»Midva sva se spoznala že v srednji šoli. Takrat še nisem veliko hodil okoli s kitaro, samo malo v šolo. Mogoče je tudi to pomagalo, ne vem. Ko sem začel več igrati, pa nikoli ni bilo kakšnega ljubosumja. Verjetno tudi zato, ker sem se trudil, da ne bi zanemarjal družine, in tako je vse do današnjih dni. Zdaj ji je celo všeč, da grem od doma.«

Manjši koncerti

Glede na vse nastope ji dostikrat ustrežete …

»Res je, še zmeraj sem zelo aktiven. Imam 'štipenzijo', to je nekaj med štipendijo in penzijo. Nastopam na manjših klubskih koncertih, večinoma pa za zaključene družbe. Preigravam vse tisto, kar se mi je dogajalo skozi mojo glasbeno zgodovino.«

Ustvarjate tudi kakšne nove pesmi?

»Imam kar nekaj novih, leto ali dve starih pesmi, tudi posnel bi jih s prijatelji. Je pa vprašanje, kakšen bi bil njihov doseg. V naših časih si pokril RTV Slovenija in se je to vrtelo, danes pa moraš obiskati vse lokalne radijske postaje in je s tem toliko dela. Zato imam posnetek rajši doma in ga dam poslušat kakšnemu prijatelju. Da bi izdal ploščo, je pa to spet toliko in toliko stroškov za kdove koliko prodanih izvodov. Sem pa le toliko star, da če že delam neko ploščo, bi rad zaslužil toliko, da bom imel za kakšno pico ali kokakolo.«

Kaj pa počnete za telesno kondicijo?

»Trudim se, da se ne bi zapustil. Malo jadram, igram tenis, po mestu se vozim s kolesom in nabiram gobe, ko je čas zanje.« 

Priporočamo