Pred sto leti je bil svet v marsičem popolnoma drugačen, kot je danes, na nekaterih področjih pa vendarle zelo podoben. Hollywoodska filmska industrija je denimo ravnala približno enako kot danes – gledalcem je ponudila vse, kar bi se morebiti lahko dobro prodajalo. Če ne bi uspelo s komedijo, so za vsak primer poskusili še z grozljivko. Če ne bi delovalo niti to, so v kinodvorane pripeljali dinozavre. Leto 1925 je bilo s filmskega vidika torej precej raznoliko: za največje uspešnice veljajo zgodovinska protivojna drama Velika parada, Chaplinova mojstrska komedija Zlata mrzlica in epski spektakel z biblično tematiko Ben Hur. Tudi nadaljevanje lestvice najdonosnejših in najpomembnejših filmov je žanrsko podobno raznovrstno.
Študentova zabloda
Kljub žanrski pestrosti filmov bi leto 1925 lahko oklicali za leto komedij. V istem letu so namreč trije največji komiki svoje dobe izdali vsak svoj film. Chaplinova Zlata mrzlica, ki jo je zob časa najmanj načel in je tudi sodobnemu gledalcu povsem verjetno še vedno smešna, je bila na teh straneh že predstavljena, zato kaže preveriti, kako sta se odrezali komediji Chaplinovih sodobnikov Busterja Keatona in Harolda Lloyda.
Drugi je leta 1925 zaigral v Brucu (Freshman), komediji, v kateri je upodobil nadarjenega študenta, ki se na vso moč trudi biti priljubljen med vrstniki. V svoji naivnosti meni, da mu bo pri doseganju tega cilja pomagalo, če bo posnemal vedenje nekega filmskega lika, za katerega je zmotno ocenil, da je »kul«. Na fakulteti hitro pridobi etiketo malce trčenega in postane tarča posmeha, a se tega niti ne zaveda. V neverjetni zablodi verjame, da je na pravi poti in da je priljubljen. Kljub popolni odsotnosti vsakršnega talenta za igre z žogo se včlani v nogometno ekipo, ker je prepričan, da bo to še izboljšalo njegov status. Film, ki poleg veliko situacijske komedije vključuje tudi ljubezensko zgodbo, je mogoče gledati kot satiro, saj z namernim pretiravanjem kritizira družbene norme in idealizirane predstave o študentskem življenju. Lloyd, ki je po nekaterih virih v tistem času služil še bolje kot Charlie Chaplin, je s svojo igro navdušil tako gledalce kot kritike. Bruc je eden najbolje prodajanih filmov leta 1925, ob številnih pohvalah ob izidu pa je pomembno priznanje prejel tudi leta 2000, ko ga je Ameriški filmski inštitut uvrstil med stoterico najboljših komedij vseh časov.
Beg pred nevestami
Poln situacijske komedije, ki je bila v času nemega filma bolj ali manj edina metoda za izvabljanje smeha, je tudi film Sedem možnosti (Seven Chances), v katerem je glavno vlogo igral Buster Keaton, še tretji veliki zabavljač dobe nemega filma. Film temelji na malce nenavadni predpostavki, da se mora glavni protagonist do svojega 27. rojstnega dneva do 19. ure poročiti, sicer ne bo upravičen do večmilijonske dediščine. Keatonov lik za to zahtevo seveda izve prav na svoj 27. rojstni dan, kar ga postavi v precej neugoden položaj, saj nima dekleta, ženske pa se tudi ne mečejo za njim. Poda se na lov za ženo, a ga dolgoletna simpatija zaradi netaktnega in štorastega snubljenja zavrne, njenemu zgledu pa sledijo tudi druge potencialne neveste. Ker ga čas vse bolj preganja, zasnubi kar vsako žensko, ki mu pride naproti, kar vodi v čedalje bolj absurdne prizore. Vse se spremeni, ko se razširi glas o njegovi dediščini – takrat ga začne loviti množica žensk v poročnih oblekah, on pa se v paniki požene v beg. Vrhunec situacijske komedije v filmu so prizori bega po gričih nad mestom, ko ženin nehote sproži plaz in na lepem ne beži več samo pred hordo nevest, temveč tudi pred padajočim kamenjem. Tridesetletni Keaton glede uspeha te komedije sicer ni bil posebno optimističen. Še več, celoten projekt se mu je zdel zanič, gledališko igro, po kateri so snemali film, pa je celo označil za »neživljenjsko farso«. V filmu sploh ni želel nastopiti, a je bil producentu dolžan uslugo in ni imel izbire. Na koncu je bil za to bržkone hvaležen, saj mu je vloga prinesla številne pohvale in priznanja. Sedem možnosti je v naslednjih desetletjih dobilo več predelav, nazadnje leta 1999, ko so v filmu Poroka na hitro (The Bachelor) nastopili Chris O'Donnell, Renée Zellweger, Mariah Carey in Brooke Shields.
Izvirni Fantom iz opere
Med vidnejše igralce nemega filma se nedvomno uvršča tudi Lon Chaney, ki so mu zaradi mojstrskih veščin ličenja rekli tudi človek tisočerih obrazov. Svojo izjemno sposobnost preobrazbe je dokazal v Notredamskem zvonarju leta 1923, zato so mu odtlej pri ustvarjanju likov pustili proste roke. Ko je direktorju studia Universal Pictures v zgodnjih dvajsetih med dopustom v Parizu pod roke prišel roman Fantom iz opere (The Phantom of the Opera) iz leta 1910, je takoj pomislil na Chaneyja in filmske pravice odkupil z njim v mislih. Igralec je privolil v ponudbo in se lotil ustvarjanja vloge fantoma, ki straši v pariški operi. Ko so gledalci v kinu prvič ugledali njegov obraz, so številni menda kričali, saj česa tako grozljivega in hkrati pristnega na filmskem platnu dotlej še ni bilo videti.
Chaney je res presegel samega sebe – v usta si je natlačil vato, da je dosegel videz dvignjenih ličnic, ušesa si je prilepil ob glavo, na to pa si je nadel tudi posebno čepico, s katero je pridobil višje čelo. V čeljusti si je vtaknil umetne gnile zobe, obliko nosu pa spremenil z žičkami, ki si jih je natlačil v nosnici. Po besedah snemalca je morala biti maska skrajno neudobna, kar se je kazalo tako, da je bil Chaney na snemanju pogosto ves krvav. Trud ni bil zaman. Izvirnega Fantoma iz opere, ki je pozneje dobil še najmanj deset predelav, še danes uvrščajo med najprepričljivejše grozljivke.
Prvi dinozavri
V letu 1925 so položili tudi temelje za filme o dinozavrih in pošastih. Pred sto leti je namreč izšel film Izgubljeni svet (The Lost World), ki so ga posneli po romanu Arthurja Conana Doyla, sicer bolj znanega kot pisatelja, ki si je izmislil Sherlocka Holmesa.
V Izgubljenem svetu je pisal o znanstvenikih in pustolovcih, ki se odpravijo na odmaknjeno planoto nekje v Južni Ameriki, kjer naj bi v izoliranem ekosistemu še vedno živele prazgodovinske živali vključno z dinozavri. Ker se govorice izkažejo za resnične, se mora odprava spoprijeti s številnimi različnimi nevarnostmi, za povrh pa na območju izbruhne še vulkan. Takšno zgodbo prevesti v film je bil pred sto leti resen zalogaj. Gre za enega prvih filmov, v katerih so uporabili napredne posebne učinke, ki so za tisti čas veljali za tehnološki čudež. Figure dinozavrov so izdelali ročno, nato pa posneli v tehniki stop motion in ustvarili iluzijo gibanja. Film, ki je osupnil in navdušil gledalce, velja za predhodnika poznejših spektaklov, kakršen je bil King Kong (1933), predvsem pa je navdihnil franšizo Jurski park.
