Poziv k orožju Žana Mahniča, ostrostrelske enote Boža Predaliča, namesto duhovnih orožne vaje pod vodstvom slovenske Rimskokatoliške cerkve, bratenje s Thompsonovim ustaštvom, tiho soglasje preganjanju antifašistov na Koroškem in v Trstu, spodbujanje madžaronstva v Prekmurju ter prijateljevanje z Orbanom, Plenkovićem in Melonijevo so dovolj nenavadni mejniki, s katerimi sta slovenska cerkev in politična desnica počastili svetovno praznovanje 80. obletnice zmage nad nacizmom in fašizmom. Praznovanje povsod s ponosom, le pri nas v upanju, da se mora zgoditi ne samo lustracija, temveč tudi bratomorni obračun.
Usodni televizijski šov
Smo preveč preplašeni in črnogledi, da se vse to ne bi lepega dne uresničilo, kajti vse, kar je zapisano v uvodu, zbledi ob tristranskem članku razkošno izdelane revije Slovenski čas, ki jo izdaja medijska družba Družina. Prav v Družini se je namreč zgodil neverjeten obračun med zagovorniki sprave in nerazsodno nepomirljivimi žani mahniči.
Zgodilo se je res neverjetno – a povsem človeško – 27. junija letos, v popolnem soglasju s spravo, kot jo je prva naznanila leta 1990 Spomenka Hribar, v tedniku Družina, v katerem je Društvo katoliških pedagogov objavilo izjemno razumno izjavo s prvopodpisano Klaro Levstek pod naslovom Glas Antigone in slovenska Srebrenica. Ni šlo za noben odmev na mnenje levice ali celo Zveze borcev Slovenije, preprosto je šlo za dejanje, kot ga je zahteval čas.
A smo se hudo zmotili tako razumni bralci kot uredništvo Družine, kajti v ozadju se je pogrevala in čedalje bolj vrela nekdanja izjava Petra Jambreka, da sprava ni nič! Zgodil se je hud obračun v celotni medijski hiši Družina, okrcati je bilo treba urednike, da so objavili izjavo, in dati mesečni reviji Slovenski čas proste roke, da po mili volji obračuna z Društvom katoliških pedagogov.
Lani je na eni od strankarskih televizij potekal resničnostni šov Življenje na tehtnici, na kateri je nastopal tudi prevajalec in publicist, manj znan v javnosti, bolj v lustracijskem zgodovinskem ozadju, Matej Leskovar, ki se je tako trudil shujšati, da so ga morali neposredno iz oddaje odpeljati na urgenco, da so spet spravili življenje petdesetletnika nazaj v okroglo telo.
Prav Matej Leskovar je bil poklican, da obračuna z Antigono in slovensko Srebrenico ter katoliškimi pedagogi, ki jim je s svojo resnico razodel, da so nasedli ponavljanju, ki ga širi komunistična propaganda, in da se odslej, po njegovem pisanju, ne bodo več mogli izgovarjati, da niso vedeli!
Da niso vedeli, da je bila kolaboracija med drugo svetovno vojno častna. Da je tudi bratomor časten, če tako ustreza okupatorju, ki mu je itak škof Marko Rožman poslal najponižnejše pismo dobrodošlice in zahvale, da je del Slovenije priključen italijanski kraljevini. Iz česar sledi: če so bili domobranci, ki so sodelovali z okupatorjem, izdajalci, so bili partizani, ki so po Leskovarjevo dokazljivo sodelovali z Nemci, veleizdajalci. Po dogodkih med okupatorskimi ofenzivami in žrtvami med civilisti in partizani gre z njegovimi trditvami torej za trden dokaz o dogovoru, da se pobijejo do zadnjega. Gre za trdni Leskovarjev dokaz o veleizdaji. Za raziskovalca druge vojne je nesporen junak nad junaki edini uradni vojak kraljevine Jugoslavije Draža Mihajlović. Zato so od prebegle, vendar neuradno še vedno uradne kraljevine dobili tudi slovenski domobranci dovoljenje za kolaboracijo, kar je v bistvu izjemno »domoljubno« dejanje.
Za zgodovinarja naj bi bil zanemarljiv in nepomemben tudi sporazum zmagovitih zaveznikov na srečanju na Jalti, kjer so jasno ožigosali kolaborante za izdajalce, ki si zaslužijo smrt, kar so najbolj temeljito izpeljali v Franciji in na Norveškem. So pa zato tudi pobegle domobrance leta 1945 z Vetrinjskega polja na Koroškem v skladu z mirovnim dogovorom Angleži množično vrnili skozi karavanški predor takrat dovolj besnim zmagovalcem, partizanom in partiji, ki so si konec vojne tudi po svoje razlagali, pa čeprav s pogledom 80 let v preteklost, ni videti bog ve kako posrečen. Zato lahko zdaj Leskovar trdi, da ne gre samo za pokop in žrtve ali upravičeni odgovor in komunistično nasilje. Priznati je treba, da je bilo sodelovanje z okupatorjem zakonito. Vprašanje pa je, zakaj Nemci k begu niso povabili svojih tako zvestih soborcev, da bi tudi njih rešili s predajo zaveznikom v Nemčiji. Lahko bi nadaljevali z različnimi podatki Leskovarja, vendar vse vodi k istemu cilju – krivde na strani domobrancev ni! Torej niso niti slučajno udeleženci sprave!
Razpust Dežmanove komisije
Matej Leskovar je svoj prispevek povsem uskladil s komisijo za reševanje prikritih grobišč, s tako imenovano Dežmanovo komisijo. Vodi jo Jože Dežman, izmed devetih članov pa kaže omeniti še pevca Prifarskih muzikantov Mitjo Ferenca ter novinarja in političnim željam ustrežljivega pisca zgodovinskih knjig Jožeta Možino. Komisija je že ob nastanku ugotovila, da se bo s slabo vestjo, nagnano na glavo države, dalo dobiti dovolj denarja, da bo delati pravi užitek. Izkopali so iz različnih doslej znanih moriščnih jam ogromne količine kosti in ostankov dovolj nesmiselno pobitih domobrancev, ustašev, četnikov, ljotičevcev, ukrajincev in še množice beguncev različnih narodnosti, vsak s svojo krivdo. S shranjenimi kostmi pa je komisija začela grobarsko trgovanje. Toliko časa bo komisija delovala, dokler kosti ne bodo pokopane pod spomenik na ljubljanskih Žalah. Ljubljana pa ob 80. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom še vedno nosi naziv mesto heroj, ki ji bo ostal za vedno. Toda komisije ne zanima že pripravljeno posebno častno mesto za pokop na Teharjah. Zato so se že pojavili razumni klici tako na levi kot na desni, da je treba Dežmanovo komisijo razpustiti, da se bo tudi prek podobnih skupnih razumnikov, kot so v Društvu katoliških pedagogov, dosegla sprava, ki je ne bo treba nikjer zapisati, temveč jo bo sleherni Slovenec skušal sprejeti kot svoje intimno soglasje.
Takole je to, če zapišemo primer: oče politika Jelka Kacina je bil med drugo svetovno vojno kot Gorenjec mobiliziran v nemški arbeitsdienst ali prisilno delo v Strasbourgu, potem pa v nemški uniformi poslan na rusko fronto, od koder je ušel in že leta 1944 prišel domov. Po vojni je bil uslužbenec pri državni varnosti in Knoju, vojaški varnostno-zaščitni enoti, ustanovljeni že med vojno, ki je bila pristojna za preganjanje in obračunavanje z banditskimi sovražnimi enotami, se ve, katerimi! Šef gorenjskega Knoja je bil narodni heroj Tonček Dežman, ki je lepega dne po vojni postal stric Jožeta Dežmana, v samostojni Sloveniji zagrizenega člana stranke LDS. Potem pa se mu je nekaj zgodilo, čeprav zelo verjetno ne televizijsko hujšanje kot Mateju Leskovarju.
