»Besedilo je pomemben del glasbe. Oboje se mora zliti v eno. Pisec mora čutiti, kaj je želel avtor glasbe povedati. Besedilo ima prav tako velik pomen kot glasba in interpretacija izvajalca. Imeli smo srečo, da smo sodelovali s tako izjemnimi pisci besedil, kot so bili Ferry Souvan, Marjan Stare, Zvonko Čemažar, Elza Budau, Ivan Sivec in drugi,« je pred leti za Nedeljski dnevnik dejal Slavko Avsenik. Simon Golobič, glasbeni urednik, eden največjih poznavalcev slovenske narodnozabavne glasbe in zbiratelj tega gradiva, je o sodelovanju med tekstopiscem in avtorjem glasbe za naš tednik povedal: »Temu pravim avtorsko sodelovanje, usklajevanje in ustvarjanje. Tudi melodija ima vsebino in je pripovedna. Zato je prav, da tudi besedilo pripoveduje identično misel, kot jo pripoveduje glasba.«
Natančna Avsenikova navodila
To pa je mogoče le takrat, ko se avtorja usedeta in si zaupata svoje misli ob nastanku skladbe. Glasbeni genij Vilko Ovsenik je Marjanu Staretu dal zelo natančna navodila z velikim zaupanjem do avtorjeve širine – tudi s to z mislijo: opevaj božič, pa ga nikjer ne omeni. Marjan Stare se je rodil 7. maja 1932 na Koroški Beli. Režiserska in igralska pot se je zanj začela v amaterskem gledališču Jesenice, kjer je skupaj z ženo Vero režiral in tudi igral. Za njim je šestdeset režij in približno tisoč gledaliških predstav. Tri leta je kot slavist poučeval na jeseniški gimnaziji, leta 1960 pa ga je poklicna pot pripeljala na RTV Ljubljana. Pisal je scenarije, vodil in pripravljal oddaje in prireditve, kot so bile Mladinski klub, Poznaš svoj kraj in Veseli večeri – ter postal glasbeni urednik. Pa tudi eden vodilnih piscev besedil v narodnozabavni glasbi, njen vnet zagovornik in redaktor teh oddaj na osrednji televizijski postaji, ki je s svojimi verzi mojstrsko oplemenitil nekatere najlepše skladbe bratov Avsenik.
Stare, ki je v svojih tekstih poveličeval življenje, veselje, druženje in prijateljstvo, ljubezen ter lepote Slovenije, je prva besedila napisal za pevce zabavne glasbe: Alfija Nipiča, Ivanko Kraševec, Majdo Sepe, Lada Leskovarja. »V tistem obdobju so imeli skladatelji veliko glasbenih zamisli, besedila pa so pisali le redki. Ko sem spoznal, da mi to leži, sem začel na veliko pisati za različne pevce, kmalu pa tudi za narodnozabavne zasedbe. Najprej sem z ansambli domače glasbe sodeloval kot napovedovalec. Ker sem bil z Avseniki ves čas kot redaktor in tudi človek iz njihovega okolja – s Koširjem sva bila tako rekoč soseda – v tesnih stikih, so me povabili, naj napišem za vsako ploščo od šest do osem besedil. Zdi se mi, da smo skupaj dosegli vrhunec s skladbo Slovenija, od kod lepote tvoje. Takoj ko sem dobil v roke note, sem začutil, da bo to velika uspešnica,« je nekoč povedal Ivanu Sivcu, avtorju knjige Vsi najboljši muzikanti. Prvo besedilo, ki je leta 1968 nastalo v sodelovanju z Avsenikom, ima naslov Stol je najvišji vrh v Karavankah.
Napisal je približno tisoč besedil
Stare je leta 1995 v pogovoru za Nedeljski dnevnik dejal, da sta mu bili pri pisanju besedil v veliko pomoč slavistična izobrazba in glasbena šola. »Ker sem dobro igral na klavir, zame ni bila nobena težava pisati besedila po notah. Melodijo sem ničkolikokrat preigraval na klavirju in zanjo iskal pravo zaporedje besed. Zelo pomembno je bilo tudi sodelovanje s skladateljem. Oba avtorja morata namreč natančno vedeti, kaj bi rada s skladbo povedala. Največja mojstra sta bila prav gotovo brata Avsenik. Slavko, ki je napisal melodijo in ji dal naslov, mi je denimo dejal: 'Predstavljaj si, da se utrujeni vračamo z gostovanja po Nemčiji. Vsega imamo dovolj in komaj čakamo, da pridemo domov. Ko prestopimo mejo, nam pogled zastane na osupljivih lepotah, ki nam jih ponuja slovenska pokrajina. Naše razpoloženje se v hipu izboljša in srce nam kar zaigra.' Tako je nastala pesem Spet smo doma.«
Staretove narodnozabavne pesmi so prepevali tudi Beneški fantje, Dobri znanci, Slovenski muzikantje, Alpski kvintet, Veseli Planšarji, Zadovoljni Kranjci, ansambli Lojzeta Slaka, Borisa Kovačiča, Mihe Dovžana … Ko smo ga pred tridesetimi leti v domu upokojencev na Poljanah vprašali, ali ga še kdaj zagrabi, da bi sedel za klavir in pisalni stroj ter ustvaril novo pesem, pa je odgovoril: »Kupil sem si manjše orgle, ki jih imam tu, v sobi. V desno roko me je kap, tako da mi uspe še komaj kaj zaigrati. Včasih sem na klavir brez težav odigral Varšavski koncert, igral sem Liszta, pri Chopinu pa sem bil bolj slab. Če človek ne vadi, gre znanje kaj hitro v pozabo.«
Stare je poleg redne službe na RTV delal kot novinar, imel je celo rubriko v Nedeljskem dnevniku. Njegova konjička sta bila tudi slikarstvo in mizarjenje. »Najljubšo sliko, ki sem jo naslikal na Sorškem polju in ji dal naslov Po nevihti, sem za petdeseti rojstni dan podaril bratu. Na Jesenicah imam pravo malo knjižnico, v kateri je približno šest tisoč knjig. Tudi klavir je tam. Ko sem bil zdrav, sem si pod Golico z velikim veseljem gradil počitniško hišico. Vse, kar je v vikendu narejenega, je moje delo. Doma imam dobro opremljeno delavnico, ki bi je bil vesel marsikateri mizarski obrtnik, zdaj pa se na orodju nabira prah. To mi zdaj, ko sem prikovan na voziček v domu starejših občanov, najbolj manjka. Ej, to bi še delal,« je zasanjano in nekoliko nostalgično vzdihnil.
Stare je napisal približno tisoč besedil, med njimi velike skladbe, kot so Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Planica, Prijatelji, ostanimo prijatelji, Lepo je biti muzikant … Zanje je prejel šestnajst nagrad, veliko tudi na zabavnem področju, posebno na festivalih narečnih popevk Vesela jesen. Na vprašanje, koliko svojih pesmi še zna na pamet, pa je odgovoril: »Niti ene. Znam pa jih veliko od Prešerna in nekaterih drugih pesnikov.« Marjan Stare je umrl 4. oktobra 1996, pokopan pa je na Blejski Dobravi.
