Bralci mojega potopisa so bili pred nekaj dnevi menda dobesedno na nogah. To je ena ljubših prispodob na naših televizijah.
Seveda pretiravam, tako kot oni. Na nogah sva bila pravzaprav v glavnem le midva z milo soprogo. Ko sva se odpravila na Dunaj, tam potem pustila avto zunaj (na letališkem parkirišču), je bila namreč v naši zasanjani vasici ura pol petih zjutraj.
Ob vrnitvi s prisrčnega potovanja po Grčiji je bil torek, čeprav sva se z rajskih otokov odpravila že v ponedeljek. A ni lepo? Odšla zarana ob pol petih, prišla zarana ob pol petih. Naj živijo Ryanair, nebeški prevoznik, in avstrijski cestarji, se pravi peklenski vzorniki našega Darsa!
Domovanje, kjer naju je čakala naša družinica, je bilo dobesedno skoraj na koncu vsega. Sredi ničesar. To znajo naši Notranjci ali Ribničani lepo ubesediti. »Ja, kje si pa ti doma?«
»Na koncu sveta, nato pa še pol ure s kolesom.«
Ha!
Potem bi lahko po grško prepesnil to modrost takole: krenila sva na konec morja, potem pa vijugala še eno uro z avtomobilčkom! Milijon ovinkov, ozke ceste. Umetna inteligenca v podobi telefonskega GPS se je na pol poti razjokala. Da je to pa res višek svinjarije, je sporočila! Kartu čitaj i seljaka pitaj, so nas učili v ljuti armadi. Seljaki so že vsi spali in jih nisva imela kje spraševati, zemljevida pa itak nisva imela …
*
Zjutraj sem si navdušeno ogledoval naše domovanje. Bela oglata hišica, kot iz pravljice.
»A ste bili najbrž kdaj pri nas?« sem vprašal gostiteljico. »Morda v ljubljanski Rožni dolini?
Je rekla, da ne ve, kje je Ljubljana. Kar je čudno. Tudi tam so skoraj vse nove vile novih arhitektov štirioglate, z ravno streho in bele kot sneg. Hm, grškim zidarjem bi morda očital, da v njihovih vodnih tehtnicah, po domače vaservagah, kdaj zmanjka vode. Drugače pa lepo sledijo našim umetnikom.
Ja, hiške, bele kot sneg.
Sneg poznam. Z ženko sva pred davnimi leti stanovala v tako imenovanih terasastih blokih v ljubljanski Šiški. Moderno, so kimali arhitekti.
Potem je snežilo, na najini terasi se je zamašil odtok in voda od staljenih snežink je že začela pod vrati teči v sobo. Poiskal sem smetišnico in pol ure odmetaval plundro. I, kam? Na zelenico pod nama.
»Katera svinja pa meče sneg na moje vrtnice?« se je zadrlo tam spodaj.
Svinja, to sem bil jaz.
Vprašal sem tja dol, kam naj pa mečem, če se je vse zamašilo.
»Nosite sneg v kopalnico, tako kot smo se dogovorili na sestanku hišnega sveta!« se je glasilo navodilo.
Ja, sestanki so bila res moja šibka točka!
*
Pomembno je, da smo vsi v koraku s časom. Se pravi tudi arhitekti in urbanisti. Če pol Grčije zida oglate hiše z ravnimi strehami in druge vroče države, kjer še za dež nimajo pravih izrazov, kaj šele za sneg, zakaj jih ne bi posnemali še v naši ljubki podalpski deželici?
Ampak v resnici nam je bilo kar fino. Morje se je umirilo, veter je odšel za nekaj dni spat. In sploh.
Zadnji dan smo se zopet vkrcali na trajekt. Grčija ima okoli 200 naseljenih otokov in nekako jih država lepo povezuje. Uf!
Še dobro, da imamo mi samo »otoček sredi jezera, tralala«. Če bi imeli še sto morskih otokov, bi jih že zdavnaj prodali ali pa vsaj zaprli.
Na Dunaj smo zaradi fine zamude prispeli okoli enajste ure zvečer. Po direndaju s prtljago smo proti domu krenili nekje pred polnočjo. Mala malica, le še štiri urice!
Ja, če ne bi bili Avstrijci učitelji naših cestarjev. Vsakih nekaj kilometrov se namreč na cesti pojavijo stožci, ki kričijo, da si butelj, če ne veš, da gre tu za nujno gradnjo. Sledi nekaj deset kilometrov »stez za bob«, pa nikjer nikogar. Kar tako, da se vozniki malo zamotijo.
Vse je skrito v vicah!
O skrivnostih v raju pa kdaj prihodnjič.
