Pevka, glasbenica in likovnica Severa Gjurin je svojo glasbeno pot začela kot pevka v skupini Olivija, pri kateri je sodelovala z bratom Galom Gjurinom, s katerim veliko muzicira še dandanes. Njena glasba združuje elemente jazza, popa in rocka, s poudarkom na minimalističnem in mirnem, a dinamičnem in bogatem zvoku. Leta 2020 je izdala svoj prvi samostojni album z naslovom Ali je še kaj prostora?, marca letos pa nov album Pomlad, ki ga trenutno predstavlja po Sloveniji. Lahko jo vidite v Žireh, poleti bo v Mostu na Soči, Gornji Radgoni, Radovljici …
Kako bi opisali svoj novi glasbeni izdelek z naslovom Pomlad?
Na albumu je pretežno mirnejša glasba, organsko deluje tudi zato, ker je bila večinoma posneta v živo. Naravnana je k naravi, kot pove že tudi naslov Ali je še kaj prostora?. Na njem je veliko mene: moje so ilustracije na platnici in v notranjosti LP in zgoščenke ter glasba, ki sem jo zasnovala, napisala sama, pred leti, kakšno tudi pred dobrimi desetimi. Dve pesmi, Sonce in Kamin, sem potem razvila in posnela z bratom Galom, sedem pa s svojo zasedbo: Dejan Lapanja na kitari, Danijel Bogataj na kitarah in violini, Uroš Rakovec na kitari, Žiga Golob na kontrabasu in Blaž Celarec na tolkalih in bobnih. Celotna izkušnja je bila zame, kot da bi šla na vzdržljivostni trening produkcije, saj sem bila prisotna skozi celoten proces. Z bratom in člani zasedbe smo vdahnili svojo magičnost in zdaj se veselim, da bom lahko uresničila še kakšno svojo zamisel. Odprlo se mi je polje možnega in vse skupaj je veliko bolj igrivo. Ne pravim pa, da je to le igra, je tudi manj prijetno in je trdo delo, samostojno in skupno. Dejan Lapanja kot koproducent plošče je čuval projekt in koncept, kot bi bila njegova.
Kako pa to, da ste se odločili za izdajo pesmi na fizičnih nosilcih zvoka, na zgoščenki, kar je vse redkejše?
Delno zato, ker sem otrok devetdesetih let prejšnjega stoletja, tisto pa, kar me je več čas spremljalo, je, da gre tu za podobno stvar kot pri albumu slik ali pri slikah na razstavi – ko vidiš eno stvar zraven druge, drugače funkcionirajo in pridejo na drug način do izraza. Zelo sem vesela, da je glasba zdaj del etra. Velik kompliment, ki sem ga zadnjič dobila od prijatelja, je bil, da ga je poslušanje albuma umirilo, da je bil potem drugačen. Neki Rus pa mi je nedavno na youtubu pod pesmijo Jug napisal komentar, da sicer ni nič razumel, da pa kljub temu razume vse in da je pesem že dolgo v njegovem srcu. Kot ustvarjalka sem zelo vesela, kadar uzrem, da je nekaj, kar sem ustvarila, postalo del nekoga drugega.
Vaši koncerti so praviloma razprodani. Kaj menite, da je tisto, kar ljudi tako privlači pri vaši glasbi?
Eno je to, da nastopam v srednje velikih prostorih. Na zadnjih koncertih, na katerih smo z zasedbo predstavljali novo glasbo, je bilo veselje med obiskovalci in med nami na odru in to me zelo zelo radosti, da se muzika lepo sprejema. Šestnajstega maja pa sem imela v Kvartirni hiši v Celju tudi otvoritveno razstavo risb z ogljem z naslovom Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav. Gre za moško in žensko figuro v intimnem, romantičnem, strastnem odnosu, včasih je linija bolj prezentna, drugič manj. Morda na neki način podobno kot moja glasba, ki je včasih tišja, a tudi glasnejša. Risbe so v formatu meter krat sedemdeset centimetrov, narejene pa so na industrijsko lepenko, ki se sicer uporablja za izdelavo knjižnih platnic. Nastajale so dobro leto dni, pred približno osmimi leti, ker govorijo o intimi, pa so tudi zahtevne, čeprav so poetične. Srčna predaja, odnos do telesa, to so za človeka pomembne teme, ki so morda vtkane v vsebino razstave. Na nacionalno televizijo so se vrnili vodeni pogovori za mlade o takih temah, končno, saj je spolnost dandanes dostopna z enim klikom na telefon, ljudje pa si vse manj upajo pristopati drug k drugemu.
Srečo v ljubezni ste našli v scenaristu in režiserju Borisu Beziću, s katerim sta se pred kratkim tudi poročila, kar ste kar dolgo skrivali. Zakaj?
Za to, da vesti o svojem odnosu ne bova objavljala in delila, sva se odločila čisto intuitivno, hkrati pa zveze tudi nisva skrivala pred javnostjo. Zato se je zanjo izvedelo kasneje.
Po Soncu ste tudi režijo spotov za Kamin in zdajšnji singel Hipi zamaknjen prepustili svojemu možu. Kako to?
Čudovit režiser je in zelo rada imam njegovo delo. Mu pa pravim, naj se ne čuti dolžnega, saj ima veliko dela. Spot za Hipi zamaknjen je nastal tako, da je prišel na eno od naših studijskih snemanj in je posnel celoten proces dela, upajoč, da bo morda tisti dan uspel kakšen posnetek, in tudi je. Tako da je eden izmed kadrov v spotu Hipi zamaknjen tudi naš dejanski posnetek s snemanja plošče. In smo skupaj ujeli čas še tako.
Vaš brat Gal, s katerim ste veliko sodelovali, že nekaj časa uspešno deluje tudi v Kanadi. Vas nič ne vleče tja?
Za zdaj ne. Trenutno si želim še malo bolj biti mami in sploh samo človek, ne toliko ustvarjalka. Morda kasneje, do neke mere bi šla rada v tujino, denimo na kakšne evropske festivale. Gal je bil ravno spet v Kanadi, saj je bil tokrat nominiran za nagrado Canadian Folk Music Awards in sem zelo vesela zanj, takšno pozornost si več kot zasluži. Mogoče se kdaj tudi sama odločim za Kanado, morda ne, se niti ne ukvarjam kaj dosti s tem. To niso tako lahke stvari, še manj, če imaš otroka.
V kakšno osebo pa si s partnerjem želita, da bi zrasla vajina hčerka?
Želiva si, da bi zrasla v odprto, zdravo, močno, veselo, igrivo, sočutno in pošteno osebo, ki se bo znala zavedati sebe, se zavzeti zase, popustiti in poiskati nekaj, kar jo veseli oziroma zanima.
Koliko pa vaju je tudi strah zanjo glede na svet, v katerem živimo?
Po mojem mnenju je svet kar v redu. Marsikaj mi pa ni všeč, recimo, da je spolna identiteta nadomestila tisto, kar smo imeli mi v devetdesetih, ko smo bili eni za Guns N' Roses, drugi pa za Take That. Je bilo tudi takrat trapasto, a manj posegajoče v življenje odraščajočega. A sčasoma bo prišlo kaj novega. Družbena omrežja in posledična odtujenost so lahko tudi razlog, da ti ne uspe živeti dobro. Uspešen si, če se čim večkrat ozreš okoli sebe in uvidiš, da živiš v svetu, polnem dobrega in možnosti.
