Redko izvirno priložnost so spregledali organizatorji letošnjega praznovanja Evropske prestolnice kulture, dodeljene dvema Goricama, italijanski in slovenski, da bi čedalje bolj desni, že skoraj na meji fašizma in nacizma zblojeni Evropski uniji in njeni prvi dami Ursuli von der Leyen ob vseh visokoletečih umetniških in umetelnih predstavah pokazali še nekaj izjemnega ter na prireditev povabili evropsko politično in kulturniško vrhuško.
Komunist Špetič na proslavi v Moskvi
Samo majhna vasica Bukovje v najbolj slovenski občini na oni strani meje v Števerjanu je znala iz slovesnih praznovanj 1. maja in osemdesete obletnice osvoboditve narediti pravo doživetje. Dovolj presenetljivo je bilo že to, da je promet pred prireditvenim prostorom kot članica civilne straže usmerjala izjemno priljubljena Franka Padovan, ki je bila kar tri mandate županja Števerjana. Nobenega karabinjerja ni bilo treba! Tudi brez slapov piva iz belgijskih pivovarn, brez velikosrbske kulinarike, brez madžarskega golaža in kurjenja lesenih palet za transport je šlo.
Na prostornem dvorišču za domom kulturnega društva Briški grič (njegov predsednik Joško Trpin in blagajničarka Maja Humar sta bila kot neumorno prijazna gostitelja povsod) se pije domače vino in pečejo domača kurja bedra, vznemirljivo pa je postalo že, ko je z ženo Bruno Zorin Špetič prišel nekdanji visoki slovenski politik v Rimu, tudi senator, Stojan Špetič, ki bo ob letošnji osemdeseti obletnici zmage nad fašizmom novembra proslavil še svoj 80. rojstni dan. Na Bukovje je prišel naravnost s proslave v Moskvi, kamor je bil povabljen kot eden še redkih predstavnikov tržaške Komunistične partije Italije, ki še vedno vztrajno deluje. »V Moskvi je vse po starem, zgodila se je le sprememba pri vojakih, ki stražijo državne urade. Pušk nimajo več na ramenih, ampak jih imajo v rokah!« nam je zaupal.
Maj je v zamejstvu tradicionalno rdeč, zato je bilo dogovorjeno, da se tudi vsakoletni spominski pohod (camminata) na Gonjače na desnem bregu Soče ne sme zgoditi brez titovk in rdeče zvezde. Stolp na Gonjačah, delo kiparja Janeza Boljke, je posvečen žrtvam druge svetovne vojne, zato so na bronasti plošči dovolj pomenljivo zapisane besede pisatelja Franceta Bevka: »Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice …«
Razprodan kot predavatelj in govornik je maja med številnimi ponudbami zgodovinar, akademik in profesor Jože Pirjevec izbral prav Števerjan, seveda z uvodnim pozdravom tovarišicam in tovarišem. Govoril je o prazniku dela in seveda opomnil o njem slabo misleče, da ga je kot svojega na predlog samega papeža leta 1965 razglasila tudi katoliška cerkev! Spomnil je, da so Rusi pomagali osvoboditi Jugoslavijo, vendar pa so s tem omogočili v zadnjih mesecih vojne Titu, da je sprostil IV. armado in ji ukazal osvoboditi Slovenijo vse do Soče, partizani pa so zavzeli tudi Trst 1. maja 1945. Tudi zato, je rekel Jože Pirjevec, je lahko 1. maj dobil pravi pomen zaupanja in ponosa, postal je pravi, najbolj sproščen ljudski praznik, prava »šagra«. Delavci so si ga pribojevali 1. maja že leta 1886 v Chicagu, a je boj zanj še vedno aktualen, ko od sprevrženega kapitalizma uživa le peščica najbogatejših. Tudi zato moram protestirati proti ZDA in EU, ki narekujeta nove oborožitve. Kapitalizem je 1. maj razglasil kot atentat na profite (kar je pri nas poudaril Dušan Šešok), čeprav so delavci zahtevali le svobodo in kruh, je bila enako kot Pirjevec odločna druga govornica na Bukovju – v maternem italijanskem jeziku je spregovorila Anna Di Gianantonio, predsednica goriške sekcije ANPI – VZPI, vsedržavnega združenja partizanov Italije, vseh udeležencev italijanskega odpora proti fašizmu. Od 5. aprila 1945 že deluje VZPI in še vedno niti malo ne popušča.
V znamenje spoštovanja je sedanja slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc Jožetu Pirjevcu pripela rdeč nagelj. Sicer pa pravi, da ni v Rimu nič novega za Slovence – predsednik države Sergio Mattarella je sicer prijazen, Giorgia Meloni, predsednica vlade, pa se je že spoznala s slovenskim kolegom Robertom Golobom. Župan Števerjana Marjan Drufovka je na slavje povabil tudi županstvo Nove Gorice, ki se je odzvalo s podžupanom Tomažem Horvatom, prišla je predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Ksenija Dobrila, o dogodku je poročala nacionalna televizija RAI, pele pa so imenitne Kombinatke, ženski revolucionarni pevski zbor.
Brez kričačev o »krivopetju«
Ko so Kombinatke z dirigentko Matejo Mavri po deklamaciji Kajuhove Materi padlega partizana »za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« začele svoj program z udarnimi, prvomajskimi in revolucionarnimi pesmimi, ni bilo nikogar, ki bi samo pomislil, da bi klical policijo, kot se je zgodilo v Dupljah pri Tržiču ob prvomajski budnici, niti se ni zbrala stalna brigada kričačev SDS pred sodišči in vpila gesla proti »krivopetju«.
In ko smo že pri glasbi, mi je v čast, da sva s kolegom novinarjem Evgenom Juričem leta 1971 prišla v Števerjan, kjer sva se dogovorila, da bo revija Antena skupaj z domačini soorganizatorica zdaj najstarejšega festivala slovenske narodnozabavne glasbe, ki še vedno široko zajame sapo vsako leto julija na prireditvenem prostoru »Med Borovci«, za kar se še posebej potrudi domače Slovensko katoliško prosvetno društvo F. B. Sedeja. Ko je izvedel, da je v ozadju cerkev, je na festival kar nekajkrat pohitel Lojze Peterle, da bi si nabiral politično priljubljenost, vendar ni dobil velike pozornosti. Sicer pa so nad festivalom v začetku bedeli bratje vinarji Humar, neprecenljiva pa je bila podpora dolgoletnega župana Adrijana Korsiča, ki z družino skrbi za res dobro jedcem in pivcem ugodno gostišče pod cerkvijo v Števerjanu.
V slovenščini, italijanščini, angleščini, hrvaščini in ruščini so udarno pele Kombinatke ter vdihnile neverjetno vzdušje pri res številnih praznovalcih 1. maja in osemdesete obletnice osvoboditve, posebno pozorno pa so prisluhnili manj znani pesmi Prekleta Gorica, Maledeta Gorizia, ki je nastala v prvi svetovni vojni, ko je v bitkah zanjo v nekaj dneh padlo 35.000 mladih vojakov. Neverjetno, da je ob združeno Evropski prestolnici kulture, v opomin častilcem fašizma in nacizma, italijanskim, slovenskim in evropskim, Trumpu, Putinu, Netanjahuju, Orbanu in njegovim častilcem v slabo vest niso povzdignili kot visoke pesmi praznovanja!
Treba je brez prestanka in strahu opozarjati, da se ne zgodi svetovna morija še v tretje, kot si jo po bratomorne krvi hlepeči želijo (pre)mnogi v Sloveniji. Zato tudi naši zamejski Slovenci v Italiji natančno vedo, kako pomembni so mediji. Desetletni sotrudnik v različnih slovenskih združenjih, zdaj upokojeni Rudi Pavšič zato ne odneha in je še vedno zagnan predsednik zadruge v Čedadu, ki izdaja tednik Novi Matajur, v italijanski Gorici pa je spet začela izhajati revija Isonzo – Soča, da se natančno ve, kod so naši ljudje. Gre za resnične presežke, ki jih matična država niti malo ne spodbuja, čeprav ministrica za kulturo Asta Vrečko obljublja, da bo novi zakon medijem prinesel boljše čase …
