V vasi Ponikve pri Sežani se je v začetku julija zgodilo duši in spominu izjemno prijetno družabno srečanje ob stoti obletnici rojstva domačina pesnika Cirila Zlobca. Na dvorišču pesnikove rojstne hiše so krajani Ponikve, reče se jim Ponikovci, Gradnje, Avbarja in Dobravelj sami pripravili, sami vodili, sami nastopali, sami narezali dobrote, nalili vina in se veselili, da jim je tako lepo uspelo. Seveda skupaj s pesnikovimi sorodniki. Nikjer, ne v zraku ne na zemlji, ni bilo referendumskih groženj »uboja kulture«, ki jo bo naslednje leto ozaljšal še spomin na stoto obletnico smrti poeta Srečka Kosovela, ki je med verze speljal premnoge kraške in slovenske poete.
Ponikovci ne bodo pozabili
Prišlo se je spominjat Cirila, Čira za prijatelje, zato se je spodobilo, da je bil pesnik in domačin tudi voditelj prireditve Milan Šelj. Iz bližnjih Štorij sta se pripeljala pesnika zakonca Magdalena Svetina Terčon in David Terčon, ona knjižničarka, on z najslavnejšo brado na Krasu, velik poznavalec Kosovela, ki je svoji zadnji pesniški zbirki dal naslov Vračanje v gnojnico, ki bi ga stranka SDS mirno dodala kot naslov kulturniškega referenduma!
S srečanja italijanskih pesnikov ob Gardskem jezeru je prispel pripadnik elite slovenskih pesnikov z one strani meje Marko Kravos, ki je bil desetletja spremljevalec pesnika Zlobca in zadnji poet, ki ga je obiskal. Tudi pesnik ob pisateljstvu, dramatiki, filmu in gledališču Vinko Möderndorfer je bil med gosti, seveda ne brez najboljšega prijatelja Ervina Fritza, najbolj neizprosno hudomušnega, ki v verzih življenju odmerja napake in radosti od rojstva do plešoče Matilde, kot bi zapisali na avstralski celini. In bila je vedno elegantna, prijateljem v veselje ob vsakem srečanju, pisateljica in pesnica Elza Budau, ki je v zlatih časih dodala slovenskim popevkam v besedilo prave male umetnine, ki še danes grejejo zaljubljene. Seveda pa ni manjkal niti tržaški pesnik in pisatelj Marij Čuk, tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Prav tako kot oče s partizanskim imenom Amen je bil tudi njegov sin Jaša Zlobec, v mladosti revolucionar in kasneje politik, tudi sam pesnik in pisatelj, ki je izdihljaje socializma spremljal z izjemno kolumno v Mladini pod psevdonimom Džuli Šviga. Ob sebi je imel vedno svojo Štefko, sina Fedjo in hčerko Grušo, premagal pa ga je alzheimer. Po izkušnji z moževo boleznijo žena Štefka pomaga drugim prek Slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica.
Stoletnici rojstva Cirila Zlobca se je poklonilo kar nekaj njegovih sorodnikov, med njimi bratranec Stojan ter nečaka Božo in Marijan, kulturni novinar in svetovni popotnik, ki je s seboj pripeljal prijatelja kiparja Mirsada Begića, manjkali pa niso niti kritik Andrej Medved, urednik Cankarjeve založbe in večni boem Zdravko Duša ter zdaj res že legendarni direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek z ženo Janjo. Posebej je bila dobrodošla tudi umetnosti predana Nelida Nemec, največja poznavalka slovenskega gala slikarja Zorana Mušiča, kajti njen pokojni mož, kipar izjemnega talenta Negovan Nemec, in Ciril Zlobec sta bila velika prijatelja. Seveda pa sta Zlobčeve pesmi, potem ko so se domačini v živo spominjali svojega velikega sokrajana, brala, čeprav ne domačina, pa vendar za večno Krasu predana – igralca Gojmir Lešnjak - Gojc in Vladimir Jurc - Lali.
Ciril Zlobec, neizmerno zvesta mu žena Veronika, hčerka Varja in sin Jaša so pokopani na ljubljanskih Žalah.
Je pa iz Ponikev tudi sorodnica Cirila Zlobca (po očetu Andreju) – profesorica, publicistka in zbirateljica ljudskega bogastva, oseminosemdesetletna Dušica Kunaver, ki je povedala, da bi rada dočakala sto let. Andrej Zlobec je verjetno najslavnejši slovenski vojak vseh časov, saj je bil vojak Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni, dobrovoljec generala Maistra, vojak Kraljevine Jugoslavije, ki se je boril v Albaniji, sodeloval je celo v grški vojski proti Turkom, bil pa je tudi partizan v drugi svetovni vojni. Dušica je bila poročena s slavnim slovenskim alpinistom Alešem Kunaverjem, ki je tragično preminul ob padcu helikopterja pri snemanju filma o Julijcih. Oktobra letos se bo slavilo petdeseto obletnico prve slovenske alpinistične odprave na Makalu, vodil jo je prav Aleš, ko so Slovenci prvič zlezli preko 8000 metrov in se za vedno zapisali v svetovni alpinizem.
Thompson in Helga iz Allo, allo
Tako gosto naštete kulturnike in njim blizu druge izjemne Slovence smo zapisali z namenom, da bi po najbolj zanikrnem referendumu o kulturi jasno pokazali slovenski desnici, kje je njeno mesto. Tudi po tem, ko so desni skrajneži v Evropi v največje veselje slovenske evroposlanke Romane Tomc potrdili peticijo dr. Mitje Ferenca o ohranitvi spomina na žrtve komunizma v Evropi.
Ni Slovenca, ki se ne bi strinjal s pokopom žrtve povojnih pobojev, pri čemer bi se morala spisati še peticija za ohranitev spomina na žrtve, ki so jih pobili nacistični in fašistični kolaboranti. V svojih številnih knjigah je vse to natanko popisal zgodovinar dr. Tone Ferenc, oče Mitje, ki je v Bruslju ob spremstvu Jožeta Možine in Boštjana M. Turka zajokal od ganjenosti, ko je bila njegova peticija sprejeta.
Pravzaprav se je sprejem peticije v odboru evropskega parlamenta zgodil v okviru grozljivega polmilijonskega ustaškega rajanja v Zagrebu, na katerem so bili prikrito kar številni slovenski oboževalci kolaboracije. S pozdravi slovenske desnice pa je bil pod odrom pevca Marka Perkovića - Thompsona »spreman« tudi Janez Janša z ženo Urško in seveda, brez njega ne bi šlo – Branko Grims. V Zagreb so se šli učit, kako bi bil videti podoben možen koncert v Sloveniji, ko bi Mitja Ferenc s Prifarskimi muzikanti zapel slavo domobranskim junaštvom, tudi tistim na Urhu ali v Kozlarjevi gošči na Ljubljanskem barju, ali o Grahovem, kjer je bela garda za svoj prav poslala v boj in smrt tudi tako veliko pesniško dušo, kot je bil France Balantič. Seveda pa bi ob tako pomembni prireditvi sedela v prvi vrsti naša evropska blondinka kot Helga iz televizijske nadaljevanke Allo, allo, ki je bila pravzaprav sijajna izobraževalna parodija na podobne dogodke, kot jih Slovenija stokrat potvorjene in spreobrnjene ponavlja do nezavesti.
Ampak treba se je vrniti k Cirilu Zlobcu, k vsem številnim kulturnikom in spet k pesniku Ervinu Fritzu, ki nam je poslal svojo svežo pesmico z naslovom Domača dejavnost ali soseda Martina se hvali, napisano 24. maja letos v Velikih Kompoljah Slovencem v opomin, naj se raje kot Bruslju in peticijam posvetimo prijetnostim, da nas ne bo prekmalu zmanjkalo, ne v kulturi ne na desnici – ali še huje, na levici:
»Vsi štirje otroci –
pošteno
doma narejeno.
Ljubimci so
– kar je že finesa –
samo pogladili
štrleča ušesa.
Res je resnica,
da ima tamala dva očeta,
ker je bila spočeta,
ko je bila veselica.«
