Kakšna nepotešena in nezlomljiva politična ihta je morala zasvojiti generika Janeza Janše, predsednika podružnične stranke SDS Demokrati Anžeta Logarja, da se je pridružil svojemu večnemu šefu pri referendumski obsodbi dodatka k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi, da se je gnev stresel celo nad njegovimi najbližjimi. Res je popolno nerazumevanje umetnosti pokazal že s strinjanjem prekrivanja fresk svojega dedka, sijajnega umetnika Slavka Pengova v Vili Bled, ko se je po njej sprehodil ameriški sekretar Mike Pompeo, tudi s prizori iz NOB. Pozabil je, da so NOB in partizane ZDA priznale za svoje zaveznike v boju proti nacizmu.
Pa si oglejmo še dodatno, ob referendumu popolnoma nerazumljivo obnašanje Anžeta Logarja, sicer sijajnega družinskega umetniškega pedigreja. Slikar je bil že njegov dedek, omenjeni Slavko Pengov, njegova hči in Anžetova mama Miša Pengov Logar je akademska slikarka, oče Janez Logar je prav tako akademski slikar, ob tem pa še grafik, arhitekt in industrijski oblikovalec, oba sta redno razstavljala skupaj z neponovljivo sijajno slikarko Metko Krašovec, ženo vrhunskega neprecenljivega pesnika Tomaža Šalamuna.
Anžetova tri leta starejša sestra Veronika je tudi končala akademijo za likovno umetnost, je kot oče grafična oblikovalka, bolj znana pa kot ilustratorka, specialistka za otroške portrete, poročena je s prevajalcem Tomažem Gerdino. Anžetova žena Anja Rustja Logar, pet let mlajša od moža, je podsekretarka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, socialna delavka in profesorica inkluzivne – nekoč imenovane integracijske – pedagogike. Tako imenitni zasedbi sorodnikov je generik najbrž težko jagoda na torti!
V Tamar dirkalno stezo
Kako usodno je covid-19 zasekal v slovensko kulturo in še bolj ponižal naše upokojence, prekarce in čedalje več ubožnih, so razkrili že pred referendumom prevzetni člani SBC (seveda ne vsi, da ne bo pomote), slovenskega biznis kluba. V njem bo kmalu tisoč slovenskih podjetnikov, ocenjenih z odliko, od katerih bi si morali številni v »bogkov kot« v tovarniških halah postaviti po božje čaščeno podobo Janeza Janše. V obdobju covida-19 je namreč številne od njih obilno potešil z nepovratnimi darili v evrih, ki so izvirali iz tujih kreditov, za katere je natančno jasno, kdo jih bo moral vračati. Tako se je SDS z denarjem imenitno prikupila svojim sedanjim in prihodnjim političnim podpornikom.
Ideolog in prav tako sam močno udeležen v poslih SBC je sicer televizijski voditelj Uroš Slak, ki tudi v informativnih televizijskih oddajah da jasno vedeti, kdo spada pod njegovo zaščito. Zato je predsednik SBC Joc Pečečnik, ne samo strokovnjak za igralniške aparature, temveč poznavalec vsega na tem svetu, ki je prvi finančno podprl Slaka in SBC, brez sramu napovedal, da bo njegov klub zlepa ali zgrda (izrečeno je bilo v srbohrvaščini »milom ili silom«) dosegel vse, kar so si zamislili. Če ne pod sedanjo vlado, pa pod prihodnjo, menda njemu naklonjeno, ki jim že vnaprej obljublja znižanje davkov. In kdo bo plačal razliko v davkih in tuje kredite za poplačevanje in pridobivanje novih političnih privržencev SDS?! Ja, seveda, že našteti: v še večjo bedo pognani umetniki in kulturniki, upokojenci, z dražitvijo v domovih za starejše, prekarci in seveda po mnenju povzpetnikov še vedno premalo revni. Ugonobiti vse, ki ne prinašajo biznisu vzpona na lestvici najbogatejših in politiki odnašajo preveč denarja. Ali kot je zapisal ekonomist dr. Bogomir Kovač: »Neoliberalizem je socializem za bogate!«
Referendumu stranke o izgonu umetnosti bo logično sledil še izgon športa, ki državi prav tako ne prinaša nobenega dodatnega štetja bankovcev. Adijo, Tadej Pogačar in Primož Roglič, na svidenje najbolj športni družini na svetu Prevc in slovo vsem drugim športnikom, ki so tudi preveč poznani po svetu, zato politiki in biznisu odnašajo svetovno slavo izpred nosa. Podreti je treba vso infrastrukturo v Planici in narediti bokse za stotine motorjev, ki bodo preskusno drveli po asfaltiranem ringu po dolini Tamarja. Močno dehteči dim iz izpušnih cevi bo presegel vse vrednosti planinskega zraka. Cankarjev dom bomo spremenili v največjo igralnico na Balkanu, bližnjo Filharmonijo, ustanovljeno pred 324 leti, pa v kvartopirnico, v kateri bo dovoljeno bogatim kaditi izključno havanske cigare. Ob Blejskem jezeru, kjer vode nikdar ne zmanjka, bi se bregu sijajno podale pralnice za avtobuse in tovornjake, kar bo še posebej privabilo nove tisoče turistov. Dnevne odpadke iz celotne države bi brez stroškov za sežigalnice lahko dnevno stresali v morje, kot to počnejo v Albaniji, zdravilišča pa bi lahko spremenili v pralnice, saj bi s toplo mineralno vodo imenitno oprali steklenice šampanjca. Tako bo z denarjem omamljena država šele dobila prava krila.
Strankarska podvozja
Zakaj se lahko država izrodi v popolno socialno pokveko, v neoliberalizem brez primere, kjer velja le eno pravilo, da za služenje denarja ni nikakršnih pravil? Odgovor je dovolj blizu: zaradi podvozja! Zaradi podvozja političnih strank. Imamo namreč samo eno stranko, ki ima izjemno močno, sicer okorno in zastarelo podvozje, a se vendar premika. Samo stranka SDS ima trdno in neuničljivo podvozje, ki se trideset let vztrajno premika ob pomoči različnih podtikanj in referendumov, trenutno še ob dodatni neznosni agresiji slovenskega biznisa, vendar v kabini nad podvozjem je prostora samo za enega. Natančno se ve, za koga. Res je podvozje skrajno primitivno, s štirioglatimi kolesi, brez motorja, vendar ga z nerazumljivo voljo gladiatorski veslači premikajo naprej, od volitev do volitev. In podvozju je treba dati tudi zabavo, ko se ob času »happy hour« na različnih slovenskih sodiščih dogajajo oprostilne sodbe edinemu, ki sedi v kabini.
Stranke s podobnim podvozjem in maloštevilnimi potniki v kabini se čedalje bolj bohotijo po Evropski uniji in drugje po planetu. Skupno jim je občudovanje vojske, oborožitve, ozemeljskega pohlepa v drugih državah z večno idejo velikih in močnejših, da bi se spet obnovil najhujši kolonializem. Vladimir Putin, Donald Trump in Benjamin Netanjahu so dovolj jasni glasniki, zakaj bi imeli radi popolno oblast po vsem svetu, ne samo v Ukrajini, v Južni Ameriki in Arabiji. Z nasprotniki ni pregovarjanja, brezpilotna letala so v nepreglednem številu vedno na voljo.
Razen SDS imajo vse naše stranke, tako leve kot desne, izjemno šibko podvozje ali pa ga sploh nimajo, kajti vsi bi sedeli v kabinah in jih prav malo briga, ali se premikajo ali ne. Matej Tonin in stranka NSi se sicer zanašata na cerkveno podvozje, SD in Matjaž Han na partijsko, Gibanje Svoboda na podvozje vplivnežev in vplivnic na spletnih straneh, vse druge stranke pa po večini nimajo nobenega podvozja in imajo skoraj popolnoma prazne kabine. Tudi zato si v SDS in SBC lahko obetajo zmago na najbolj pretkano podtaknjenem referendumu v nedeljo, 11. maja, na dan, ko so pred osemdesetimi leti pri Borovljah domobranci z angleškimi topovi zadnjič potuhnjeno napadli partizane, med katerimi so bile velike žrtve, jeza po obračunu po vojni pa še toliko večja.
