Prislovično kratkovidni so znova in znova slovenski politiki ob večno zgrešenem samozaupanju, da jih imajo radi vsi slovenski volilci. Tako je recimo nenadoma splahnelo zanimanje za Vladimirja Prebiliča, ki je prek pogrošnih medijev skušal ugajati desnici, medtem pa je prišlo na plan, da je za časa njegovega županovanja v Kočevju občina bolj malomarno zamahnila z roko, ko je bila na dnevnem redu obnova partizanskih spomenikov. Zato se je že spet sestavil načrt nove – ali bolje rečeno temeljito obnovljene stranke brez dosedanjega favorita Prebiliča, ki je sicer že obstajala dolga leta. Samo medklic, kar zadeva spomenike NOB: pred davnimi leti je Ivan Maček - Matija popeljal v Bazo 20 skupino mladih arhitektov in jim naročil ideje za temeljito obnovo. Ko so se ustavili pred barako z napisom Tiskarna, je Maček grdo pogledal in siknil: »Tukaj ni bila nobena tiskarna, v tej baraki je Luka (Franc Leskošek) sušil šunke in klobase!«
Serija novih drnovškov
Glede strank je nesporno dejstvo, čeprav nekateri anketarji trdijo popolnoma drugače, da ima stranka Gibanje Svoboda še vedno dovolj trdno zavetje, tako med volilci kot tudi med svojimi poslanci. Res sta se brez posebnih pretresov odselila nekdanja novinarka Mojca Pašek Šetinc in nepomembni Tine Novak, ve se tudi, da nekaj poslancev po posredovanju lobistov obiskuje razne snovalce novih strank, ki so vse prepričane o neverjetnem uspehu na volitvah. Je tudi znano, da v sedanji vladi sedi minister, ki si neskončno želi zamenjati Roberta Goloba na čelu stranke in vlade ter se po zgledu Zdravka Počivalška skupaj s falango svojih prijateljev, ki poslovno redno ribarijo v kalnem, preseliti k Janezu Janši, ki mu gredo obljube z lahkoto z jezika, do njihove uresničitve pa pride silno redko. Sicer zahrbtnemu ministru ne bo lahko, kajti dobro ga imajo na očeh.
Je pa živa tudi ideja, da bi vsaj tri poslance Svobode in mogoče še kakšnega iz SD prepričali, da bi malo pred volitvami ustanovili novo stranko, ki bi, naravnost povedano, temeljila na vrednotah pokojnega dr. Janeza Drnovška, ki so ga sicer neuspešno skušali posnemati tako Alenka Bratušek kot Miro Cerar in Marjan Šarec. Takšno novo stranko bi bil po zagotovilih političnih kombinatorjev pripravljen prevzeti že prepričan ugleden slovenski poslovnež, vendar naše preverjanje njegovega stališča še ni povsem dokončano, zato bomo z objavo imena še malo počakali. Res je tudi, da se na političnem smetišču še vedno valja vrsta zagrenjencev, ki si ne dajo dopovedati, da jih ljudje enostavno ne marajo več, ker so se na visokih funkcijah vedli nadvse naduto in oholo, a vedno ostaja upanje, da bi se iz njih še dalo izvleči nekaj dobrega.
Seveda pa po zadnjih izpadih in pljuvanja po levi politiki nihče noče niti slišati več za Boruta Pahorja, ki se je odločno postavil v vrsto podpornikov SDS, Fidesza, AfD in Bratov Italije. Postal je največji slovenski politični konvertit, samo da bi se spet zrinil nekam visoko, kamor, roko na srce, tako ali tako nikoli ni sodil.
Cerkev oblast, princesa pa Brdo
Desnemu ekstremizmu Janeza Janše zaradi vse hujšega upiranja vernikov ne sme več slediti slovenska rimskokatoliška cerkev. Popolnoma divji desničarji, ki hodijo na shode Pavleta Ruparja, ki njega osebno sicer ne bi nikdar volili, ali do skrajnosti obnemogli v sovraštvu, ki kričijo pred slovenskimi sodišči, nikakor niso dobrodošli v cerkvi. Razen novomeškega škofa Andreja Sajeta, izpiljenega v Vatikanu in edinega, ki je bil povabljen na papežev pogreb, slovenska cerkev trenutno nima osebnosti, ki bi privabljala. Počasi pohajajo moči tudi upokojenemu kardinalu dr. Francu Rodetu, ki išče pravega naslednika, da bo nadaljeval misijo o spravi, kot si jo je zamislila po njegovih nasvetih Slovenska škofovska konferenca. Natančno po navodilih, ki jih je ustvaril skupaj s kolaboracionisti, pobeglimi v Argentino, ZDA in Avstralijo, saj je jasno, da je samo njihova »resnica« prava. Ampak medklic: nedavno je zgodovinar mlajše generacije z Inštituta za novejšo politično zgodovino Bojan Godeša v Objektivu v pogovoru z našim Ervinom Hladnikom - Milharčičem jasno razložil: »Kolaboranti in tisti, ki so se borili na strani osi, ne morejo biti priznani kot vrednota, na kateri se bo družba razvijala naprej! Po drugi svetovni vojni je obveljalo še vedno častno pravilo, ki bi ga sedaj mnogi radi obsodili in zdrveli v novo vojno. Hitlerja in nacizma nikoli več!« Toda Rode in z njim razmišljujoči o novem Domosu, domobranski stranki, Janez Janša, Lojze Peterle in po novem tudi Borut Pahor, ne odnehajo!
Dr. Franc Rode je v kardinalu slovenskega rodu Vinku Bokaliču Igliču (priimka ima tako po materi kot očetu), sicer Argentincu, praktično že našel popolnega naslednika. Oba izhajata iz bližine Kamnika – Rode z Rodice, Bokalič Iglič iz Mengša po očetu in s Prevoj po materi. Obe družini sta bežali v Argentino, Franc je bil še otrok, Vincente ali Vinko pa se je tam rodil leta 1952. Oba sta bila nadškofa in metropolita, oba sta lazarista ali vzgojitelja duhovščine. V škofa je Bokaliča Igliča posvetil Jorge Mario Bergoglio, v kardinala pa isti Mario kot papež Frančišek. Kardinal Vinko aktivno uporablja slovenski jezik, zato mu ne bo težko niti v Sloveniji nadaljevati dela svojega kardinalskega predhodnika. Da bo priganjal čas, ko bodo oni napisali zgodovino po svoje!
Zanimivo, da smo imeli po drugi svetovni vojni tri kardinale slovenskih korenin, edini pred tem obdobjem je bil kratek čas kardinal Jakob Missia, ki je umrl leta 1902. Prvi med njimi je bil že pokojni Alojzij Ambrožič z Dobrove pri Ljubljani, ki je deloval v Torontu v Kanadi, kamor je njegova družina pribežala prek taborišča v Vetrinju na Koroškem pred roko maščevalne partizanske revolucije. Torej se med slovensko duhovščino iz domačih nekolaboracijskih logov še ni našel junak, ki bi se ga vsaj dotaknila možnost obleči se v kardinala. Vse kaže, da bo imel največ možnosti prav Andrej Saje, o čemer je tudi sam prepričan, pravijo škodoželjni užaljenci iz njegovih vrst.
Prav podporniki desne slovenske politike v tujini pa ne izbirajo sredstev, da bi na vsak način privlekli na slovenski vrh obnovljeno predvojno cerkveno nazadnjaško oblast. Zato ni nenavadno, da iščejo povezavo tudi z drugimi užaljenci, ki so prepričani, da jim je Slovenija še veliko dolžna, o čemer brez zadržkov vedno oznanja tudi srbska kraljeva družina Karađorđevićev. Ali nenamerno ali pa iz katerega koli drugega vzroka je prišla v Ljubljano v Parohijski dom ob srbski pravoslavni cerkvi na robu Tivolija razstava domnevno dobre slikarke, kneginje Jelisavete Karađorđević, hčerke princa Pavla, ki jo je pred drugo svetovno vojno pobrisal v London. Na vabilo na razstavo je kneginja, vseeno dobrodošla, narisala sebe pred gradom Brdo z besedilom, da blizu izvira reka Sava, ki se konča v Beogradu. Dovolj pomenljivo s strani princese, ki sicer živi v Kotorju v Črni gori, kjer neutrudno zbira nepremičninsko premoženje kraljeve družine.
