Po štiriintridesetih letih samostojnosti Slovenije se je pod razglas, da Slovenija pripada zgolj in samo Zahodu, podpisala Katedrala svobode, napolnjena z mlajšimi povzpetniki in večino starejših hudih privilegirancev, ki jih je pri šolanju, zaposlovanju in z nagradami krancljal socializem, da ne rečemo komunizem. Žiga Turk, Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Ivan Štuhec in Tomaž Zalaznik, zraven pa od znanih še Lojze Peterle, Jelko Kacin, Igor Omerza, Janez Janša in povratnik v politično zdraharstvo Gregor Virant.
Sedaj so z zahtevo, da končno spregledamo, da spadamo k Zahodu, enostavno razglasili, da mora biti vse, kar delamo, ustvarjamo, izumljamo, zavezano zloglasnemu neoliberalnemu kapitalizmu, v katerem bogatijo le izbranci, tudi iz Katedrale svobode. Niso pa se katedralarji nikdar vprašali, ali niso nemara prav oni obilo pomagali pri tem, da je šla samostojna Slovenija v napačno smer!
Drnovšek iskreno dvomil
Treba se je vrniti v devetdeseta leta k dr. Janezu Drnovšku, ki je bil večno v dvomih, da je pri ljudeh miselno in dejansko možen preskok iz solidarnostnega samoupravljanja naravnost v čisti kapitalizem, kar se je kasneje oblikovalo v posebno slovensko obliko tajkunskega neoliberalizma. Po prvem predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu, ki se mu sploh ni sanjalo, kaj narediti, je njegov naslednik Janez Drnovšek, sam v dvomih, najprej povabil na razgovor razumnega dr. Jožeta Mencingerja, podpredsednika Peterletove vlade, ki je odstopil, ko je ugotovil, da se je potiho sprejel načrt maščevalne argentinske emigracije, kako uničiti v Sloveniji vse, kar je bilo doseženo v prejšnji skupni državi.
Jože Mencinger je zagovarjal skrajno previden in počasen, dobro premišljen model privatizacije. Drnovšek je sprejel tudi sicer malce samosvojo, vendar vedno odločno pošteno v svojih namerah, profesorico socioloških znanosti dr. Vesno Vuk Godina. Do potankosti je preštudirala samoupravljanje in je zato z lahkoto napisala knjigo Zablode postsocializma. Odločno je zapisala, da smo kapitalizem uvozili na nam tuj način, kar je takoj privedlo do politične krize. Blebetalo se je, da smo na poti, da postanemo druga Švica, kar je bila seveda velika ideološka laž. Vesna Godina je že pred tridesetimi leti napovedala, kar se sedaj dogaja z vso močjo in kar seveda odločno podpira tudi Katedrala svobode. Slovenija postaja kolonialno ozemlje novega, neoliberalnega tipa. V bistvu nam je ostalo le to, da si lastimo sijajne slovenske športnike, ki so seveda v prid Sloveniji daleč presegli katedralarje.
Kot Vesni Godina je Drnovšek samo kimal specialnemu gostu Slavoju Žižku, v tujini mu pravijo Elvis Presley filozofije. Podpornik komunističnega ideala, kritičen do nacionalizma, konservativizma in posebej do neoliberalizma, ki ga je julija letos kronal z besedami, da je Donald Trump voditelj brutalnega reda v svetu, ki postaja hiša norcev! Med katedralarje, ki slavijo takšen Zahod, sta se prav zato zapisala tudi največja slovenska oboževalca Trumpa Janez Janša in njegov Sančo Pansa Anže Logar.
Opozorila svojih gostov je Janez Drnovšek jemal na znanje in jih prenašal najbolj pohlepno kapitalistično razpoloženim v stranki LDS, ki so bili že prej blizu oblasti in so zato natanko vedeli, kako se morajo lotiti polastitve najdragocenejšega premoženja samoupravljanja. Opozorilo, da Slovencem kapitalizem niti slučajno ni blizu, kajti samostojna država jih je presenetila še vedno z mislimi v kardeljanskem samoupravljanju, ni zaleglo. V vseh strankah LDS, SD, SDS, SKD, SLS, SNS se je namreč začela dirka pohlepnežev, ki so se držali na oblasti ali ji bili vsaj blizu in so si polnili žepe na vsakem koraku, prepričani, zlasti v LDS, da kot si je predstavljala tudi partija, ne bodo nikdar padli z oblasti. Mogoče je vedel, da se bliža konec LDS, le Janez Drnovšek, ko je na volitvah leta 2004 slovenski kardeljanski samoupravljalec, pošten po duši, zavezan solidarnosti in ponosu na svojo novo državo, LDS enostavno izbrisal iz politike. Žal je izbris kasiral takratni šef stranke LDS in predsednik vlade Anton Rop, ki še danes ni pogruntal, kaj se je zgodilo. Po stari navadi je namreč za razpad stranke in krah na volitvah obdolžil novinarje.
Osamosvojitelji, med katerimi se kitijo tudi katedralarji brez izjeme, poštenega kardeljanskega samoupravljalca niso potisnili samo v neoliberalizem in neokolonializem, potisnili so ga tudi, kot kaže, v večno sovraštvo med brati, ki ga tudi nosi na zastavi Katedrala svobode.
Čakajo na popravek zgodovine
Razdiralno slo je do neslutenih razsežnosti razplamtelo spravno srečanje nadškofa Alojzija Šuštarja in predsednika države Milana Kučana leta 1990 v Kočevskem rogu, ki ga je katedralar dr. Peter Jambrek javno označil za nepomembno. Potem ko sta nadškof Rimskokatoliške cerkve in predsednik države dobila pismo Spomenke Hribar, ki je takrat verjela in še vedno verjame v spravo, naj bosta s podajanjem rok vzor za začetek pobotanja vseh Slovencev, so naši vrli argentinski klerikalci, ki jih je še vedno poln tudi Vatikan, dosegli pomoč papeža Janeza Pavla II., ki se je sicer imel za človeka, ki je rešil Poljsko, zrušil Sovjetsko zvezo, Varšavski pakt, socializem in komunizem. Poslanstvo, da najde pravega, ki bo v Sloveniji obračunal z neposlušnimi rdečimi kardeljanskimi samoupravljalci, je bilo zanj mala malica. Ponujal se je kar sam – dr. France Rode. Vedno neprijeten do Slovencev, ki niso bili po njegovi klerikalni meri, ni nikdar povedal, kako se je njegova družina maščevala sosedu v Rodici pri Domžalah, ki jim leta 1945 ni hotel dati svojega lojtrskega voza in para konjev, da bi še več premoženja odpeljali na begu pred komunisti v Avstrijo. Pravzaprav je bil beg njegove družine dobro organiziran, tako kot za družini Andreja Bajuka in kasnejšega kardinala Alojzija Ambrožiča. Vsi so lepo čakali med Špitalom in Lienzem dobro preskrbljeni, da so jim po letu 1950 javili, da je v Argentini in Ameriki vse tiptop pripravljeno za njihov prihod v izgnanstvo.
Franc Rode je bil za dokončno razsutje Slovenije odlična izbira, saj je že mlademu teologu Petru Kovačiču Peršinu napovedal, da se bo slovenska sprava zgodila, ko bodo ONI napisali pravo zgodovino. Rode je sicer naduspešen igralec različnih vlog sovraštva in dobrikanja, če je treba. Že v Vatikanu je bil znan po tem, da je preoblečen v civilno oblačilo kot izjemen uživač redno blestel v Frascatiju, mestecu pri Rimu, ki mu pravijo italijanska prestolnica najboljše hrane in divjih zabav. Ko se je vrnil v Slovenijo s poslanstvom nesprave, je najprej srdito obračunal z nadškofom Šuštarjem, potem pa si je zaželel ustoličenja v razkošju dvorca Goričane. Čeprav sedaj že v častitljivih letih, Rode ne odneha. Za še hujši razdor, kot med Slovenci že itak je, so ga zato nesebično podprli tudi podobni maščevalci, kot je on sam – Katedrala nesvobode! Ampak duh kardeljanskega samoupravljalca še vedno živi in bo na volitvah spet pokazal smer, komu zaupati svoje poštenje!
