Avstrijci uničili kavarno, kjer sta se srečala James Joyce in slovenski upor

Škandalozno vzvišeno šovinistično obnašanje avstrijskih junakov v imenu represivne državne oblasti vojske in policije, ki se je je polastil celo nogometni sodnik, je blamaža za vso Evropsko unijo, vendar za naše severne sosede nič novega. Bili so že časi, ko so pobijali, ne samo slovenske domoljube, in uničevali vse, kar ni bilo avstrijsko. Pa vendar je še vedno mnogo Slovencev, ki pred Avstrijci ponižno sklonijo hrbte. Tudi zato jim ni mar za določbe iz državne pogodbe o pravicah Slovencev na Koroškem, zato je čas, da jih spomnimo z dostojno zgodovinsko lekcijo, kaj vse so pravzaprav že počenjali.

Danes je še vedno kultno kulturniško zbirališče v kavarni, knjižnici in restavraciji San Marco v ulici Cesare Battisti v Trstu, ki je bila prvič uradno odprta leta 1914, lastnik pa je bil Marko Lovrinović iz Poreča. V njej so se zbirali pesniki in pisatelji iz številnih držav ter seveda domoljubni Tržačani, ki so takrat sanjali, kako bi se izpod avstro-ogrske monarhije vrnili v domovino Italijo, kot so bile poznejše sanje naših ljudi, da bi se tudi slovenska Primorska vrnila domov. Kavarna je že po letu dni od odprtja postala sumljiva avstrijskim oblastem, zato so poslali vojsko, da jo je popolnoma razdejala, lastnika pa so pred vojaškim sodiščem obtožili dezerterstva.

Polni sijaj

Kavarna je v polnem sijaju znova zaživela šele leta 2013, med drugim z originalnim črnim pohištvom, kakor so ga imele tudi nekdanje sijajne kavarne v Ljubljani – Evropa, Slon in Union. V San Marcu je bil med stalnimi gosti tudi pisatelj Fulvio Tomizza, ki je nadvse častil Ivana Cankarja, v kavarni sta se redno srečevala pisatelj Italo Svevo in slavni irski pisec James Joyce, ki se je v Trstu preživljal z učenjem angleščine, svet pa ga najbolj pozna po romanu Ulikses. Samo medklic: v spomin na Joycea, ki se je nekoč ustavil v naši prestolnici, mu je na ljubljanski železniški postaji, ki sicer spet prehaja v ogrske roke, kipar Jakov Brdar oblikoval iz zlitine kanalsko rešetko, na kateri so kot pozabljeni jesenski kostanji. Tržaška kavarna pa je imela tudi svojega pisatelja, kronista Claudija Magrisa, ki je bil leta 2009 celo nagrajenec Vilenice. Sicer pa je kavarna San Marco še vedno zbirališče kulturnikov z obeh strani meja, med njenimi rednimi gosti je tudi naš mojster filma Karpo Godina.

A vrnimo se še enkrat v čas avstrijskega nasilja v Trstu h kavarni San Marco v ulici Cesare Battisti. Nosilec imena ulice Cesare Battisti, ki je sicer kot avstrijski državljan zbežal v Italijo, je bil po smrti odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Bil je pravi italijanski domoljub iz Trenta na Tirolskem, ki je večno sanjal o južni Tirolski, vrnjeni v Italijo. Bil je novinar in politik, ki je iz Avstro-Ogrske zbežal v Italijo in se v prvi svetovni vojni tudi boril na njeni strani. Leta 1916 so ga Avstrijci grobo ugrabili in ga obtožili veleizdaje ter ga obsodili na smrt z davljenjem. Slekli so ga iz italijanske uniforme, oblekli v stare cape, ga zadavili in nato šele v drugem poskusu še obesili. Za vedno je ostala fotografija nasmejanih avstrijskih vojakov morilskega odreda ob obešenem mrtvem Battistiju. Grozotni posnetek je obšel ves svet, sramovali so se ga le na Dunaju, drugim Avstrijcem pa je kar ugajal. Ni čudno, da jim zdaj ugaja tudi nasilje nogometnega sodnika, ki ob igrišču ni dovolil slovenskih besed!

Raztrganci še vedno na delu

Letos pa je v Trstu pri založbi Mladika, ki jo močno podpirata Urad RS za Slovence v zamejstvu in avtonomna pokrajina Furlanija - Julijska krajina, izšla knjiga V osrčju civilne družbe. Napisal jo je odvetnik po poklicu Drago Štoka iz Kontovela, sicer izjemno pomemben med Slovenci v Italiji, ki je bil med številnimi funkcijami nazadnje kar deset let predsednik krovne zveze Sveta slovenskih organizacij (SSO), ki sicer politično bolj vleče na desno, če je treba, pa sodeluje tudi z bolj levo Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo (SKGZ) Trst. Je pa SKGZ ostro protestirala proti policijskemu nasilju na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem, potem ko se je tudi njim zgodila podla fašistična provokacija z nasilnim vstopom v njihov kulturni dom v Gorici in izobešanjem transparenta neonacističnega gibanja Casa Pound.

SSO in SKGZ sta si vseeno toliko ideološko narazen, da se kljub pritiskom iz Ljubljane ne bosta nikdar združili. Tudi zato, ker ima SSO v Ljubljani več razumevanja, ko je na oblasti SDS, ki sicer nima nobenega smisla za Slovence v Italiji. Najraje so kopičili laži italijanski varnostni službi, kakšna premoženja slovenske Udbe se skrivajo v zamejstvu, kjer naj bi se celo kopičilo orožje. Janez Janša se je zlagal in nikdar zanikal, da so se slovenska športna društva v zamejstvu ukvarjala s trgovino z orožjem. Profašistično tajno gibanje Gladio, ki se je z ameriško pomočjo urilo z orožjem za primer, če bo Rusija z Jugoslavijo napadla Italijo in Nato. Brez sramu, kot je nedavno slovenska desnica napovedala, da bo v ZDA poslala dokumente o Inštitutu 8. marec z lažjo, da podpirajo Hamas in bi jim bilo zato treba preprečiti vstop v Trumpovo državo, menda že povsem očiščeno levičarskih idej humanizma in človekoljubja.

Opis proslave

Zanimiv je opis proslave iz leta 2012, ki se sicer vsako leto zgodi na Bazovici v spomin na ustreljene borce proti fašističnemu poitalijančevanju, Primorcev Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonka Miloša, kot jo je v svoji knjigi opisal Drago Štoka: »V Sloveniji je bila takrat na vladi demokratska večina, ki je z Janezom Janšo na čelu dala prav tako kot prejšnje vlade proslavi velik poudarek s prisotnostjo častne straže, ki je položila tudi venec Republike Slovenije!« Prišla pa je tudi takratna ministrica za Slovence po svetu in v zamejstvu Ljudmila Novak, ki jo je povezovalec programa prijazno pozdravil in jo povabil k besedi. V tistem hipu, dobesedno od nikoder, se je nenadoma pojavila gruča moških, zanikrno oblečenih v partizanske uniforme, z rdečimi zvezdami na kapah, ki so vzklikali: »Dol s fašistko, te domobranke ne bomo poslušali, dol z izdajalci!« Italijanski policisti in karabinjerji, ki jih je bilo kar lepo število, niso niti mignili. Drago Štoka in takratni predsednik SKGZ Rudi Pavšič sta mirila kričeče, ki so naglo izginili, nihče jih ni poznal, niti ni bila uvedena nobena preiskava. SSO je samo ugotovil, da je ideologija nekdanje socialistične Jugoslavije še močno živa.

Nesporno so bili kričači naročeni z natančno določenim namenom pokazati, kako je »pravi« politiki v Sloveniji težko. Dvom o spontanosti kričačev ostaja, mogoče bi ga lahko razložila drama primorskega pesnika Mateja Bora Raztrganci! Medklic: raztrganci so bili med vojno domobranski sodelavci gestapa, ki so se kot izdajalci vrinili v partizanske vrste.