Ko je bila Saša Einsiedler mlado dekle, ni nikdar sanjala o televiziji. Kot pravi, se je bolj videla kot gospa z očali v kostimu, ki si dela zapiske o svojem pacientu na psihoanalizi. »Pa me je zaneslo na radio in potem na televizijo, kjer sem preživela svojo mladost, in tudi po tistem, ko sem že imela otroke, sem delala na javni televiziji, eni od komercialnih televiziji in še kje,« nam je zaupala v uvodu.
Če se vrnemo slabih štirideset let v preteklost, ko je bila pri nas ena televizija in skorajda en radio, bi lahko dejali, da se je medijski svet takrat vrtel drugače. Spleta takrat še ni bilo, prav tako ne pametnih telefonov. Vsi smo čakali bodisi športne prenose bodisi izvirne razvedrilne oddaje, ki so jih danes zamenjali šovi. Einsiedlerjeva je imela svojo prvo oddajo na televiziji marca 1987. »Stara sem bila še ne 20 let in nikoli ne bom pozabila telefonskega klica Staneta Sušnika s povabilom, naj pridem na televizijo. Takrat se je moje življenje začelo vrteti drugače. Glasbeni ropot in Videonoč, oddaja, ki je bila dolga štiri ure, v živo, nekaj časa se je predvajala tudi v jugoslovanski televizijski mreži,« se začetkov spominja Einsiedlerjeva, ki nam je zaupala, kako so nekoč v oddaji Videonoč predvajali glasbene spote. »Deset jih je bilo na traku, navitem na kolut. Ljudje so klicali v oddajo in si lahko zaželeli enega od videoposnetkov. S sovoditeljico Sašo Gerdej sva potem morali s človekom govoriti po telefonu tako dolgo, da so v režiji prevrteli trak do želenega videoposnetka. Ampak bilo je super, uživala sem v tem delu, zame je bila to vse ena velika šala. Šala, ki je prerasla v mojo profesijo za naslednjih 30 let.«
Preživela Titanik
Ob Sašinih televizijskih uspehih ne moremo mimo nekoč zelo priljubljene oddaje Titanik. Amadea Hren, ki je bila izjemno prodorna za tisti čas, je kmalu opazila njeno nadarjenost. Povabila je k vodenju še Saša Hribarja in nastajala je oddaja Titanik, kjer so ljudje klicali v studio in potapljali ladjice. »V oddaji sva tudi pela, Ervin Fritz je pisal besedila, Urban Koder pa glasbo. Sama velika imena. V oddaji sva s Sašem nosila mornarski suknjič, še danes ga imam doma, za spomin. Oh, s Sašem je bilo zelo zanimivo delati, res je bil neverjeten, popolnoma nepredvidljiv. Scenarijev se pogosto ni niti dotaknil, sploh ni vedel, kaj sledi … Ampak vedno sva vse speljala izvrstno, saj sem ga nekako krotila in držala rdečo nit. Ja, jaz sem Titanik preživela, Sašo ga žal ni.«
Ko smo se takole pogovarjali s Sašo Einsiedler, ki je bila eno najprepoznavnejših imen slovenskega televizijskega prostora poznih osemdesetih in devetdesetih let, smo izvedeli, da se je njena zgodba pred televizijskimi kamerami začela mnogo prej. »Ko sem imela kakšnih osem let, je moj oči kupil kamero. Takoj ko jo je vklopil, sem začela nastopati. Ne vem, od kod, zakaj, pa vendar se mi je zdelo, da se mora nekaj dogajati pred kamero, če oči snema … Potem pa sem pred nekaj leti slišala reči mojo mami, da si je od nekdaj želela biti televizijska napovedovalka. Vav, sem si mislila, nezavedno sem živela sanje svoje mami, čeprav sem sama vedno mislila, da bom psihiatrinja ali kaj podobnega.« Ko je Einsiedlerjeva začela delo na televiziji, ji je začelo lesti pod kožo. »Počutila sem se dobro pred kamerami, čeprav sem na začetku imela takšno tremo, da sem komaj dihala. Ampak neki del mene se je počutil izjemno dobro in videla sem, da mi gre dobro od rok. Tako je televizija postala del mojega življenja.«
Za mnoge je danes nepredstavljivo, da je bila nekoč, kot smo že dejali, le ena televizija. Mnogi mladi televizije danes niti ne gledajo in še manj poznajo znane osebe, saj jim je bliže virtualni svet. Včasih ni bilo tako. »Ko sem začela delo na televiziji, je bila ena sama – prvi in drugi program TV Ljubljana. Zato je bilo že čudno, če me kdo ni poznal,« se spominja Einsiedlerjeva in dodaja, da je danes programov toliko, da jih ne moreš prešteti, prav toliko je voditeljev. Se ji pa ob tem zdi, da so takrat delali zelo odgovorno, z nekim zavedanjem, da so zgled. »Takrat ni bilo družbenih omrežij, niti ne veliko tiskanih publikacij za mlade. Mi smo bili tisti, ki smo mladim nekaj predstavljali, bili neki vzor. Zato so nas uredniki tudi spodbujali, da govorimo čim bolj knjižno, se lepo izražamo. Danes je toliko vsega, da je včasih težko razbrati, kaj je dobro, kakovostno in kaj je šund.« Tudi trend oddaj je šel danes v drugo smer, v smer šovov. »Ljudje radi gledajo druge ljudi, njihova življenja. Zakaj? Zato, ker je lažje gledati čustva drugih kot pa se soočati s svojimi.« Na vprašanje, ali bi se z današnjimi izkušnjami, znanjem in morda drugačnim pogledom na svet še enkrat odločila za televizijo, pravi, da nemudoma. »Vendar pa bi zdaj delala drugačne oddaje, takšne, ki imajo več vsebine, ki ozaveščajo in opolnomočijo ljudi. Morda pa še pride takšna oddaja na TV-zaslone!«
Kmalu v povsem novi vlogi
Sašo Einsiedler bomo vendarle kaj kmalu znova spremljali na televiziji. Nekdanja televizijska voditeljica bo namreč postala nova strokovnjakinja v ljubezenskem eksperimentu Poroka na prvi pogled, ki ga bomo to jesen spremljali na Planet TV. Poleg nje bosta še specializant psihoterapije Zlatko Bojanović ter socialni delavec in doktorski študent relacijske družinske terapije Edin Duraković. In kaj vse nas čaka v šovu? Einsiedlerjeva priznava, da tovrstnih oddaj do tega trenutka ni spremljala. »Ampak moram reči, da ko sem videla, kako ta eksperiment nastaja, kako čudoviti ljudje so se prijavili v ta eksperiment, sem zelo vesela, da sem lahko del te zgodbe. Mislim, da bo to popolna uspešnica,« je sklenila.
