Harmonikar Robert Goter se je v ta inštrument zaljubil, odkar je prvič slišal njegov zvok. Ure in ure je poslušal mamin gramofon ter se začel spoznavati z Avseniki, Slaki in narodnozabavno glasbo nasploh. Veliko je posedal tudi pred vhodnimi vrati nekaj let starejših sosedov, ki sta se učila igranja na klavirsko harmoniko. Prva pesem, ki se je je naučil na diatonično, je bila ljudska Jaz pa pojdem na Gorenjsko. Pokazal mu jo je stric Ladi na svoji harmoniki.
V drugem razredu mu je očim Martin, ki je tudi sam oboževal narodnozabavno glasbo, kupil prvo harmoniko. Začel se je učiti igranja nanjo in kmalu tudi nastopati v domačem in tudi okoliških krajih na različnih prireditvah ter tekmovanjih. Igral jo je tudi v skupinah, sprva v ansamblu Sredenšek, nato v zasedbi Slovenski express, leta 1999 pa je ustanovil svoj ansambel in z njim deloval vse do začetka leta 2006, ko se je odločil za solistično kariero.
Harmoniko tudi poučuje, letos, prav na svoj 49. rojstni dan, pa je z njo poskusil podreti tudi Guinnessov rekord v najdaljšem neprekinjenem igranju nanjo. Žal mu ni uspelo, je pa postavil slovenskega.
Kako je nepretrgoma igrati 58 ur, 21 minut in 24 sekund?
»To je bila zanimiva izkušnja. Neizmerno se užival, razen v zadnjih urah, ko sem postal zelo utrujen in zato nisem več vedel, za kaj sploh gre.«
Na koncu vas je premagal spanec. Kaj nameravate v zvezi s tem narediti do prihodnjega maja, ko boste znova skušali podreti rekord?
»Manj časa bom porabljal za stranišče in masaže ter več za kratek krepčilni spanec. Poleg tega bom imel boljšo fizično in psihološko pripravo, predvsem pa večjo spremljevalno ekipo. Letos smo se veliko naučili.«
Boste zamenjali tudi repertoar oziroma spremenili ali nadgradili še kaj drugega?
»Repertoar bom res rahlo spremenil. Res nima nobenega smisla igrati tehnično zahtevne skladbe, ki postanejo z utrujenostjo še veliko težje.«
Tudi prihodnje leto boste dobrodelni. Letos ste s tem kar nekaj otrokom pomagali omogočiti odhod na morje na Debeli rtič prek organizacije MZPM Velenje. Zakaj ste se odločili za takšno potezo?
»Zelo sem bil vesel, da smo zbrali okrog 10.000 evrov, Mestna občina Velenje pa je dodala še 5800 evrov, tako da se je skupaj nabralo več kot 15.000 evrov. Za dobrodelnost sem se odločil, ker želi človek v mojih letih tudi kaj vrniti svoji občini, državi in skupnosti. Kaj je lepšega, kot pričarati nasmeh na lica otrok, ki prihajajo iz socialno šibkejših družin?«
Otroke ste tudi obiskali. Kako ste se ob tem počutili?
»Zelo hvaležnega, da sem jim lahko zaigral in jim polepšal poletni večer. Prav tako so otroci pripravili nastop zame in s tem pokazali svojo hvaležnost.«
Kam pa ste vi hodili na morje kot otrok?
»Največkrat sem bil v Umagu in Poreču, zato imam hrvaško Istro še danes zelo rad.«
Je bila tudi takrat z vami harmonika?
»Takrat ne. Me je bilo preveč strah zanjo.«
Kdo vam je približal ta inštrument?
»Pravzaprav sem v to glasbo 'poklican'. Srečo imam, da veliko sorodnikov po mamini strani igra na različne inštrumente, tako da imamo glasbo očitno v krvi. O harmoniki pa ne znam razložiti, njen zvok mi je bil vedno čaroben. Vedno sem občudoval vse, ki so igrali na ta inštrument. Ob zvenu glasilk harmonik zaigra moja duša. Je tudi eden redkih inštrumentov, ki je 'samozadosten'. To pomeni, da lahko samo s harmoniko igraš na koncertu ali zasebno zabavaš ljudi. Ne potrebuješ nujno spremljave drugih inštrumentov.«
Kako pomemben je sam inštrument?
»Zelo pomemben. Harmonika mora lepo zveneti, zato mora biti iz resonančnega lesa, običajno je to smreka. Drugi leseni deli v notranjosti so ponavadi iz drugega lesa.«
Kaj pa odlikuje vaše harmonike Goter?
»Vedno sem si želel harmoniko, ki bo popolnoma prilagojena mojim željam. S harmoniko Goter sem to dobil, zato sem neizmerno ponosen nanjo, izdelujejo pa jo najboljši italijanski mojstri. Najpomembnejše so kakovostne glasilke, ki morajo biti lepo uglašene. Zven mora biti 'žameten', ne pa 'kričeč' in 'razglašen'.«
Harmoniko že nekaj let tudi poučujete. Kakšno je zanimanje mladih zanjo?
»Harmoniko poučujem že od leta 1993 in zanimanje za igranje je še vedno v vzponu. Zdi se mi, da smo si Slovenci priznali, da je to naš nacionalni inštrument, ki potrjuje našo kulturno identiteto. Ne smemo pozabiti na naše velikane, Slavka in Vilka Avsenika, Lojzeta Slaka ter Franca Miheliča, ki so orali ledino in postavili trdne temelje v narodnozabavni glasbi, ki jo pozna in preigrava ves svet.«
So med vašimi učenci tudi starejši od 50 let?
»Seveda. Marsikomu uresničijo življenjsko željo in mu denimo za abrahama kupijo prvo harmoniko. Moj trenutno najstarejši učenec je star 73 let.«
Koliko časa pa je potrebnega, da se jo naučiš igrati?
»Eno leto za osnovne pesmi, od dve do štiri leta za osnovno lažje igranje, od pet do deset let za odlično igranje in več kot deset let za igranje na vrhunski ravni, seveda ob predpostavki, da imate posluh, predvsem pa delavnost, ker je potrebno veliko vaje. Sreča pri meni je, da imam oboje, predvsem pa vaja zame ni pomenila obveznosti, ampak nekaj najlepšega.«
Kako pa je s tem pri vaših sinovih?
»Starejši sin Val obiskuje gimnazijo v Velenju in dve srednji glasbeni šoli, za klavir in orgle. Najmlajši sin pa gre po mojih stopinjah; klavirsko harmoniko ga v glasbeni šoli uči Zmago Štih, diatonično pa ga poučujem sam.«
Kako pa kaže z vašo glasbeno kariero? Prihajajo kakšne nove pesmi ali celo album?
»Izdal sem novi avtorski skladbi, skupno jih imam že okrog šestdeset. Mogoče prihodnje leto izdam novo zgoščenko. Sicer pa imam veliko solističnih nastopov, največ doma v Sloveniji, nekaj tudi v tujini. Igram tudi na zasebnih zabavah kot gost, vesel sem vsakega povabila.«
V preteklosti ste na koncertih v Avstriji in Nemčiji igrali v družbi najodličnejših glasbenikov, tudi s Slavkom Avsenikom. Kako se ga spominjate?
»To je bil moj najlepši nastop vseh časov. Neizmerno sem vesel in počaščen, da sem lahko stal ob boku tako velikega in genialnega glasbenika, kot je bil Slavko Avsenik. Sicer samo enkrat, zato pa je spomin toliko lepši. V enako veliko čast mi je bilo na odru stati z nadmojstrom diatonične harmonike, Francem Miheličem. Lepe spomine imam tudi na skupne nastope še z eno ogromno slovensko legendo, Lojzetom Slakom. Zelo pa sem vesel, da sem se učil pri Branetu Klavžarju, ki je odličen harmonikar in avtor ter pravi kleni Slovenec, na katerega smo tudi lahko zelo ponosni.«
Kako pa najraje preživljate prosti čas?
»Zelo rad sem v fitnesu, se sprehajam v naravi, se vozim z motorjem, poleti na morju plujem s čolnom. Rad zaigram tudi kakšno igro na playstationu, te razvade bi se sicer rad znebil, sem tudi član v dveh športno-strelskih društvih. Najraje pa prosti čas preživljam s harmoniko in otrokoma.«
