»Film preprosto ni uspel in o njem ne morem reči nič drugega kot to, da si želim, da ga takrat ne bi posnel,« je v nekem intervjuju sredi sedemdesetih dejal režiser Billy Wilder, misleč na film Sedem let skomin (The Seven Year Itch). Njegove besede so presenetljive, če vemo, da je bil film ena največjih uspešnic ne zgolj leta 1955, pač pa celega desetletja. Romantična komedija o naivni mladenki in zrelem moškem v krizi srednjih let je postala ena najbolj prepoznavnih produkcij zlate dobe Hollywooda. Tudi po zaslugi tistega prepoznavnega prizora, v katerem Marilyn Monroe stoji na rešetkah nad prezračevalnim jaškom newyorškega metroja, piš vetra pa privzdigne frfotavo belo obleko in razkrije njene noge.
Promoviranje tradicionalnih vrednot
Razlog, da režiser kljub velikemu uspehu s svojim izdelkom ni bil zadovoljen, je v tem, da je bil pri snemanju prisiljen upoštevati strogo cenzuro, ki je v tistem času Hollywoodu zelo striktno narekovala, katere teme in vsebine je na velikem platnu dovoljeno upodabljati. Obstajal je celo uradni dokument, imenovan Haysov kodeks, ki je bil v veljavi med letoma 1934 in 1968 in je zapovedoval promoviranje tradicionalnih vrednot ter prepovedoval vse, kar bi lahko ogrozilo moralna načela. Vsakršna golota je bila prepovedana, prav tako namigovanje na spolne odnose izven zakonske zveze, da o homoseksualnosti, prostituciji, zasvojenosti ali samomorilnosti niti ne govorimo.
Zakonodaja je veljala za filmske produkcije, ne pa tudi za gledališče, zato so na odrih lahko uprizarjali predstave s »sporno« vsebino. V letu 1952 je na znamenitem Broadwayu zaživela predstava Sedem let skomin, ki jo je napisal večkrat nagrajeni scenarist in režiser George Axelrod. Dogajanje je postavljeno v poletni New York, ko neznosna vročina betonske džungle megli presojo tistih, ki se niso umaknili kam na podeželje. Eden takšnih je Richard Sherman, povprečen moški v zgodnjih štiridesetih, ki je v mestu ostal sam, saj je žena s sinom šla na počitnice. Sprva si obeta nekaj miru, toda samota, tišina in dolgčas prebudijo razne fantazije – takšne, ki ne vključujejo njegove žene. Prepovedane misli se še okrepijo, ko se v stanovanje nad njim vseli živahna mladenka, ki se preživlja z nastopi v televizijskih oglasih. Postavna blondinka, ki je za povrh še družabna, prijazna in vselej nasmejana, nehote vzburka Richardovo domišljijo.
Možakar se začne spraševati, ali se mu nemara ne dogaja prav to, o čemer je bral v knjigi – da se po približno sedmih letih zakona pri partnerjih pojavi hrepenenje po nečem novem, drugačnem, po spremembi, najpogosteje takšni seksualne narave. Psihologi pojav v angleščini imenujejo seven year itch (sedemletna srbečica), v slovenščini pa se je za naslov predstave in filma uveljavil izraz Sedem let skomin, ki pomensko ne sledi izvirniku.
Popraskati ali ne popraskati
Odrski Richard (igral ga je Tom Ewell, ki je vlogo ponovil tudi v filmu) si iz drobnih srečanj z lepo sosedo (igrala jo je Vanessa Brown) v domišljiji zgradi zgodbo o mogoči romanci in predvsem o tem, da je še privlačen in všeč takšni lepotici. Njuno druženje se poglobi, ko začne soseda večkrat prihajati v njegovo stanovanje – predvsem zato, ker ima on delujočo klimo, njej pa se je pokvaril ventilator – a Richard vsako situacijo tolmači kot znamenje, da je tudi ona zainteresirana. Mladenka se v svoji naivnosti ne zaveda, kakšen vpliv ima na nepotešenega soseda, kar je bistvo komičnosti tako predstave kot filma. V predstavi se Richard po obilici notranjih monologov vda svojim hrepenenjem, podleže »sedemletni srbečici« in popraska tam, kjer ga srbi. V tem dejanju je bistvena razlika med predstavo in filmom, saj odrski Richard prevara svojo ženo, medtem ko filmski Richard o tem izdatno premišljuje, a naposled ostane zvest. Ne zato, ker bi spoznal, da je varati narobe, ampak izključno po zaslugi Haysovega kodeksa, ki je v filmih prepovedoval spolnost. Na koncu filma Richard spozna, da je vse dogajanje bolj plod njegove domišljije kot resničnih dogodkov, in se odloči, da bo zadevo prekinil. Film tako postreže s sporočilom, da so skušnjave del življenja, na posamezniku pa je, kako se bo nanje odzval.
Premišljen marketing
Film so premierno predvajali 1. junija 1955, kar je naključno sovpadlo z 29. rojstnim dnevom njegove glavne zvezde Marilyn Monroe, ki je bila tedaj na vrhuncu slave. Čeprav je bila predstava zasnovana tako, da je v ospredju lik Richarda in njegov notranji svet z neskončno monologi in fantazijami, v filmu vso pozornost ukrade Monroejeva. Kritiki so si bili enotni, da je njena karizma povsem zasenčila druge like. Film je ob proračunu slabih dveh milijonov dolarjev v blagajne prinesel šestkrat toliko, kar ni bilo nenadejano.
Studio 20th Century Fox je namreč sredi petdesetih že dobro vedel, kakšen je vpliv Marilyn Monroe na gledalce in da že njena prisotnost napoveduje uspeh. Prav zato so v promocijsko kampanjo filma vložili dodatna sredstva in film oglaševali že med snemanjem. Septembra 1954 so tako v New Yorku organizirali javno snemanje znamenitega prizora nad prezračevalnim jaškom. Čeprav so začeli delati šele po polnoči, se je na ulici Lexington poleg filmske ekipe zbralo še okoli sto fotografov in snemalcev ter po nekaterih ocenah kar 5000 oboževalcev Marilyn Monroe. Vsakič, ko je pod njimi peljal vlak in je veter dvignil igralkino krilo, je ulico preplavilo vzklikanje in ploskanje, kar je imelo najmanj tri posledice. Prvič, posnetki so bili zaradi vriskanja neuporabni, zato so morali prizor pozneje ponoviti v studiu. Drugič, prizor je še utrdil Monroejevo kot seks simbol tistega časa. In tretjič, dogodek je sprožil njen razhod z igralcem bejzbola Joejem DiMaggiem.
Med tisoče vzhičenimi občudovalci je bil tudi eden, ki ga je vse skupaj močno razburilo. Posesivni in ljubosumni DiMaggio se je tistega večera fizično znesel nad soprogo, vpijoč, da je vlačuga, ki ga javno sramoti. Uspeh filma je tako sovpadel s težkim obdobjem v njenem zasebnem življenju. Poleg ločitve je Monroejeva vodila tudi pravni spor s studiem zaradi neizpolnjenih obljub o honorarju in zaradi dodeljevanja vedno istih vlog naivnih trap. V želji po večji ustvarjalni svobodi je ustanovila lastno produkcijsko podjetje. Nikoli se ji ni uspelo rešiti iz kalupa puhloglave tepke, čeprav si je za to močno prizadevala. Sedem let po premieri Sedem let skomin je umrla v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah ter se s prezgodnjo smrtjo utrdila kot največja ikona Hollywooda.
