Ivan Hudnik je poleg solo kariere že 20 let tudi pevec ansambla Franca Miheliča, s katerim imajo trenutno premor. Pred tem je igral v zasedbah Plaz, Privid, Maj, 12. nadstropje – Boutique, Marela, na začetku solo kariere pa je sodeloval z ansamblom Dore, včasih pa nastopa tudi sam s kitaro. Največkrat ga najamejo za različna presenečenja ob porokah in rojstnih dnevih, dostikrat pa mora zapeti tudi na dopustu.
Pojete že od mladih nog, pelo se je tudi v družini …
Da. Peli smo vse, kar smo slišali po radiu, se pravi slovenske in tuje popevke pa tiste pesmi, ki smo se jih učili v osnovni šoli. Potem pa je sestra kupila gramofon. Moj brat je bil prijatelj s Francem Miheličem. Nekoč je prišel domov in rekel, da bomo danes zvečer poslušali Četrtkov večer, saj je imel v oddaji štiri pesmi. Tisti trenutek se je moja sestra zaljubila v to glasbo in je kupila vse njegove plošče, ki so izšle do takrat. Med poletnimi počitnicami jih je ves čas vrtela, tako da sem imel njihove pesmi v malih možganih, kar mi je prišlo zelo prav kasneje, ko smo začeli sodelovati. Sam sem kupil tudi plošče skupin Creedence, Rolling Stones in Beatles, tudi Tomaža Domicelja sem imel. Ko se je brat začel učiti kitaro, sem se jo tudi jaz in na njej sem igral vse te popevke. V glasbeni šoli mi je bilo potem seveda dolgčas in tudi nisem vadil, tako da sem prvi letnik padel. Ne bom pozabil direktorja glasbene šole Vič – na Dobrovi je bila ta izpostava –, kako me je nahrulil, da se delam norca iz tovarišice, ki me uči, in ji kradem čas. Imel je prav. Potem sem eno leto pavziral, nato pa sem šel naslednje leto spet v šolo in skupaj opravljal tri letnike.
Že pri štirinajstih letih pa ste s sošolcem ustanovili prvo glasbeno skupino Plaz.
Že z enajstimi leti me je v osnovni šoli odkril Ludvik Lesjak, saj sem s kitaro nastopal na proslavah. Povabil me je, da bi nekaj skupaj posneli, in smo tudi vadili za to. Vmes pa sem odraščal in pri 14 letih sva s sošolcem ustanovila prvi bend. Z njim smo redno igrali, vsako soboto smo nastopali pri Strahu na Škofljici.
Vaša največja uspešnica je Zelene livade s teboj. Ste pričakovali, da bo takšna uspešnica?
Ne. Z 12. nadstropjem smo jo leta 1984 ustvarjali kar devet mesecev. Sama skladba je sicer dokaj hitro nastala in smo jo že kar dobro igrali na vajah in na kakšnih zasebnih nastopih, ni pa mi bilo všeč, kako sem jo zapel. Potem sem doma premleval in poskušal na novo. Vedno sem si jo namreč posnel na kasetar. No, enkrat mi je le uspelo najti pravi način interpretacije. Besedilo zanjo je sicer napisal legendarni Dušan Velkaverh. Moj brat je bil njegov prijatelj in si je želel, da bi mu na njegovo melodijo napisal pesem. Kasneje pa je Martin Žvelc naredil drugo izvirno melodijo.
Menda jo morate včasih zapeti tudi na dopustu.
Tudi, vedno tudi s seboj v ta namen vzamem kitaro. V kampih, z ženo Karmen zadnji dve leti potujeva z avtodomom, prej pa sva s počitniško prikolico, je namreč zmeraj dosti Slovencev in me dostikrat prosijo, da kaj zapojem. Rad imam sicer, da je to spontano, včasih to storim tudi sam od sebe.
S petjem ste navdušili tudi Yoko Ono.
Res je. To je bilo med našim nastopom z 12. nadstropjem v ljubljanskem hotelu Holiday Inn. Igrali smo za neko podjetje in rečeno nam je bilo, da bomo morali za pol ure prekiniti nastop, ker pride Yoko Ono s svojimi glasbeniki in sinom Seanom Lennonom, ki je bil takrat še otrok. Yoko in njeni glasbeniki so nas potem gledali in poslušali z balkona eno uro skupaj. Tudi Beatle smo igrali in potem je prišla med premorom k nam, poklepetala z nami, pohvalila naše igranje in moj glas. Naslednji dan je imela koncert v Hali Tivoli in je povabila tudi nas. Dala nam je posebne priponke, s katerimi smo imeli prost vstop na koncert in v zaodrje.
Na nastopu pa ste spoznali tudi svojo ženo Karmen.
To je bilo na Polževem leta 1981. Mi smo tam nastopali vsako soboto. V bend sem prišel, ko je šel Tomo Jurak igrat v Švico. Povabil me je bratov prijatelj Todi, ki je bil v bendu basist. Star sem bil 17 let, zato se je zlagal, da sem 18, saj so bili preostali že 30. Pri 20 letih pa sem spoznal Karmen. Njena sestrična je imela fanta iz Grosuplja in so večkrat hodili gor, enkrat pa jo je povabila zraven, šel pa je še fantov brat. Najprej sem mislil, da je njen fant, čeprav na mojo srečo ni bil. Med odmori smo včasih prisedli h kakšni mizi s stalnimi gosti. Nikoli prej še nisem šel do te mize, tokrat pa sem izkoristil priložnost. Sestrična je omenila, da ji nagaja avto in da ne ve, ali bo prišla do doma (stanovali so v isti hiši v Vnanjih Goricah, samo na drugem koncu), in sem se ponudil, da bom vozil za njima, če bo kaj narobe, kar sem potem tudi storil. Doma me je sestrična v zahvalo povabila na pijačo, na koncu pa sem Karmen vprašal za številko. Še danes se je spomnim: 01 322 411. Ker doma niso imeli telefona, mi je dala službeno številko. Delala je v frizerskem salonu Dragice Kern. Poklical sem jo in zmenila sva se, da greva v petek ven. Šla sva na pijačo v Emonsko klet, kjer je igral Miha Kralj, potem pa še v diskoteko Berda v Vnanjih Goricah, kjer so vrteli samo rock glasbo. Od takrat naprej sva skupaj, že 44 let.
Imata tudi dve hčerki in sina. So šli že vsi od doma?
Starejša hčerka s partnerjem živi v hiši v Sori, sin je doma, a ima svoj vhod, mlajša hčerka pa je malo v Logatcu pri fantu, malo doma. Zdaj na logaškem koncu kupujeta stanovanje.
Doma vas zaposluje tudi velik vrt. Kaj vse gojite na njem?
Parcela je velika 1400 kvadratnih metrov. Imamo veliko trave, smo si pa zdaj privoščili robotsko kosilnico. Žena ima rada rožice, imamo pa tudi zelenjavni vrt. Sam sicer nikoli nisem imel veselja s tem. Zmeraj mi je šlo na živce, ko sem moral pomagati mami, tako da ga nekaj let po mamini smrti nismo imeli. Nato pa je sin izrazil željo, da bi ga imel. Veliko da na zdravje, šport in prehrano. Zdaj imamo na vrtu, za katerega skrbimo žena, sin in jaz, solato, paradižnik, bučke, paprike, peteršilj, čebulo, nadzemno kolerabo, kumare, nizki fižol in jagode.
