Nekje sredi septembra se je začelo.
»Ženaa, spet smo v cajtengih!« sem zaklical mili soprogi v dnevni sobi.
Pokazal sem ji naslovnico časopisa. Na njej zvedavi medo, po domače medved, poleg pa srhljive zgodbe iz naše zasanjane vasice.
Pojavili smo se tudi na televiziji, pa domala na vseh spletnih medijih, kar jih premore solzna dolina.
Ni dolgo tega, kar sem nekega večera posedal na dolgoveznem sestanku v dolini.
Pa mi je telefon v žepu suknjiča začel nekaj brneti. Nekdo bi očitno rad navezal stik z menoj.
Ura je bila že pozna. Se je zgodilo kaj hudega? Najbrž dotični ni hotel vprašati, kako sem …
Zvonil je tiho tja v prazno nekaj minut in postal sem kar malo nestrpen. Takoj po koncu naše seanse sem poklical ženo.
»Kaj se dogaja?« sem zadihano vprašal.
»Ah, pazi se, ko se boš vračal,« je pojasnila moja mila. »Soseda je pravkar, se pravi pred eno uro, videla medvedko z mladičem. Motala sta se po cesti in odhlačala proti naši hiši. Glej, da se ne boš preveč obiral okoli avta.«
Nisem se. Pritihotapil sem se kot kakšen specialec, pogledal okoli sebe, tiho zatresnil vrata avtomobila in s pritajenim korakom stekel proti vhodu v kočo. Tako je nekoč v mladih letih svoje pajdaše na Mladini menda učil naš slavni Janez, ko so se odpravili na nekakšen pohod. Prečkanje gozdne ceste so vsakokrat izvedli kot nekoč partizani med ofenzivo. Med strogim šepetom in z bridko disciplino. Vsi so jo srečno odnesli!
Jaz tudi.
-
Res je, pri nas je medvedov kar veliko. Sosed, ki me je poskusil klicati, je naslednji dan povedal, da mu je mrcina razbila čebelnjak.
Hm, jaz nimam čebelnjaka. Sem pa v pogostih stikih s smetarsko infrastrukturo. V naši zasanjani vasici imamo namreč zelo posebne smetnjake. »Navadne kante«, kot bi rekel nekdanji minister Karl, so obdane z jeklenimi okvirji, lesenimi stenami in lesenim pokrovom. Zato so »medovarne«, kot piše na njih, kajti preden bi ubogi medo odprl pokrov, bi si najbrž opraskal šape in bi med preklinjanjem odracal raje drugam. Vsekakor pa zaboji dajejo določene znake, kot da so nikogaršnji. To seveda ne pomeni, da v njih ni smeti. O, pa še koliko jih je.
Nikakor namreč naši smetnjaki niso varni pred vikendaši. Pridejo v petek, pospravijo kleti in garaže, nasujejo vse, kar jim pride pod roke v zabojnike in v nedeljo odžvižgajo v dolino. Zato se pokrovov ne da zapreti. Medvedje, izvolite! Kaj je šele tam, kjer imajo navadne plastične kontejnerje, zvrhane s packarijo …
Lovci so že večkrat opozarjali, da krajani v smetnjakih uprizarjajo pravo medvedjo menzo. Zakaj bi se živali potikale po gozdu, če imajo samopostrežbo v vasi.
-
Poznate staro medvedjo modrost? Takole gre: človek je človeku pujs. Kar poglejte: več ko pride ljudi na en zabojnik, večja je svinjarija okoli njega. Smetnjaki v blokih so vam kot ilustracija družbene jebivetrovščine.
Ampak! Kaj pa v naselju, kjer si večjih lastnikov niti misliti ne morete – okoli smetnjakov imajo pa vsak dan Kosovo polje? Zato, ker imajo deponijo centralizirano in odmaknjeno od hiš in se vklopi že kolektivna odgovornost. Saj veste: zakaj bi čistil ravno jaz, ko pa se druge packe še zmenijo ne …
Oh, lovci bodo medvede že nekako ukrotili. Če ne zlepa, pa zgrda. Tudi zavoljo peticije, s katero so na Rakitni zbrali že več kot 3000 podpisov. Če bodo kakšnega medota celo ujeli, ga bodo nemara odvlekli na upravno sodišče, kjer so zaustavili vladni odlok glede odstrela, in ga prepustili medvedjemu klepetu s sodniki in nežnimi dušicami zaščitnikov živali.
Malo težje bo s človekom. Zlato smetarsko pravilo pravi: pokaži mi tvoj (vaš) smetnjak ter njegovo okolico in povem ti, kdo si (ste).
Z medvedi ali brez njih …
