Morda ste pomislili, da sem v Grčiji pozabil na domovino in vse drugo?
Niti približno. Tudi če bi hotel, nisem mogel.
Ko sva se z ženo prebijala proti našemu začasnemu domovanju, sem dvakrat skoraj presekal ovinek, ker sem iskal kakšno spodobno radijsko postajo. Kamor koli sem pritisnil, ves čas neki grški pevci in pevke, ki brez slabe vesti posnemajo naše ljube wernerje, saške, maraje, nemaraje ter druge ljube umetnike, ki ustvarjajo izvirno slovensko glasbo. Groza!
Ko sva prispela z avtomobilčkom, ki sva ga najela za nekaj dni, sem se kot pravi Slovenec takoj zjutraj pozanimal, kje imajo črpalko. Ob prevzemu vozila sem pač pozabil preveriti, kako je kaj z gorivom. Napaka!
»Seveda, peljete se kakšnih 25 kilometrov nazaj, od koder sta prišla, in je to to,« je razložila prijazna lastnica hiške.
»Aja?« sem se ogorčeno začudil.
Torej navzgor po strmi, ovinkasti cesti, zelo potratni pri bencinu.
»Ja, takle mamo,« je skomignila z rameni.
Ah, ta vzdih poznamo. Torej moram nazaj, če želim napolniti rezervoar; ko bom spet doma, mi bo manjkalo spet znova deset ali več litrov.
Se pravi, počutil sem se kot doma v naši zanimivi državici, kjer se je pravkar odvijala drama zavoljo zapiranja črpalk v malo odročnejših krajih.
*
Sicer pa je bilo luštno kot le kaj. Dobesedno nekaj korakov od hiške smo izsledili majhno plažo. Lepo, čisto, nekaj mivke, nekaj kamenčkov – in brez brisač ter njihovih lastnikov. Ja, kje so pa vsi drugi?
I, kje: oni pač berejo razne priročnike, kjer so navodila, kam se splača iti. Tja, kjer so vsi, ki to čitajo. Ovce!
Drugače pa smo bili o vsem na tekočem, kaj ne bi bili. Menda je naš Janez obiskal koncert nekega Thompsona v Zagrebu in je bil silno navdušen.
V naši družinici še nihče, to sem preveril, nikoli ni slišal popevk, ki jih izvaja slavni Marko Perković. Ravno prav.
Sosed našega domovanja je bil sijajni Grk, takšnega še nismo srečali. Njegova šibka točka pa je bila v tem, da je ves čas povzročal tak ali drugačen hrup. Ima tudi psa, ki laja kar tja v tri dni, pa nekaj ovc, ki stalno blejajo. Nato sem povezal telefon z vnukovim prenosnim zvočnikom in smo hopsali ob neki zanimivi Thompsonovi skladbi. Vsi za sosedovo ograjo so utihnili, tako sosed kot pes. Edino ovčice so še kar glasno sitnarile.
Eh, z ovcami so vedno sitnosti. Menda ima z njimi težave celo predsednik grške vlade zavoljo subvencij iz EU. A nas to ni zanimalo. Imamo preveč težav s tovrstnimi bitji doma.
Hej, kaj pa sploh pomeni thompson?
Gre za puško, ki jo je Perković menda prenašal med hrvaško vojno.
Sam sem jo spoznal na služenju v ljuti armadi. Med neuporabnim železjem, po domače klumpom, so bile tudi thompsonovke, bog jih nima rad.
Ampak niso bile vedno le navadni slikoviti rekviziti.
Izumili so jih ravno pravi čas, da so z njimi regljali gangsterji in policaji v časih ameriške prohibicije. Radi so jih imeli tudi razni teroristi, sijajno pa so se odrezale na Balkanu, tudi v hrvaški vojni.
Perković ni nosil klumpa, ampak pravo brzostrelko. Slava mu!
Janeza je njegov koncert, se pravi Thompsonova maša, tako ganil, da je šel brskat med Cankarjeve spise in navedke. Ter je našel: »Mati, domovina, Bog.«
Eh, ta naš Cankar. Vsak ga je cefral po mili volji. Med drugim z materjo in bogom tudi domobranci.
Zanimivo. Pisatelj ter zgodovinar jugoslovanske in slovenske masonerije Branko Šömen je v Delu pred časom zapisal, da se je prav s temi besedami Cankar najbolj približal prostozidarski simboliki, pomenu zapisanih besed.
Janez? Hej?
Sam se na te reči ne spoznam najbolje. Vem pa, da je Cankar napisal še marsikaj drugega. Recimo o hlapcih. »Ustvarjeni za hlapčevanje.«
O ovcah pa raje spet kdaj drugič.
