»Presneta hudičevka rjasta!« sem zaklel.
Ampak, kaj hočem: takole se pač jaz pogovarjam s kosilnico. Kaj bo potem čez mesec ali dva, ko se bom začel mučiti s snežno frezo? Ta je šele satanistka. Nekoč sem pol ure zaman vlekel tisto preklemano vrvico, potem vse skupaj poslal k hudirju in šel odmetavat sneg z lopato. Vrag jo vzemi!
Hudič v vseh oblikah ima v slovenskih slovarjih zelo spodobno mesto. O tej besedi najdemo več kot 80 zadetkov. Naše ljudstvo se s tem pojavom res že od nekdaj srčno rado ukvarja. Se pravi z duhovnim bitjem, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo, kot piše na spletu. Pa saj najbrž kje drugje tudi ni dosti drugače. Navsezadnje se je še celo papež Frančišek posvetil hudičku. Na neki avdienci je bil do njega posebej neusmiljen. Rekel je, da nas ta hudoba ves čas prepričuje, da je sploh ni, česar jaz seveda nikoli nisem verjel. Kosilnica je tu, in ves čas vem, za kaj gre!
-
Moja (žal že pokojna) stara mama iz Dobove ni preklinjala. Vsaj v mojih štirih letih, kar smo živeli tam, jaz tega nisem opazil. Zapomnil pa sem si njen izrek, kadar jo je res kaj posebej razburilo.
»Pròkleto zlo hudičevo!« je včasih vzkliknila.
Oh, ta je bila res huda. Pa saj je imela dosti razlogov za to. Kolikor vem, jaz nisem pri tem odigral skoraj nobene vloge. Čeprav sem pogosto kaj ušpičil, zlasti takrat, ko sem si v dedkovi čevljarski delavnici v usta nabasal za polno pest lesenih sekancev. To so bili, če še ne veste, »ekološki žeblji« za templjanje podplatov.
Seveda pa hudič seje svoja semena tudi v sodobnih časih. Včasih zelo nemarno. Najlepši primer sta besedi »hudičev odvetnik«. To imajo slovenski publicisti zelo radi, zlasti takrat, kadar se ukvarjajo s politiko. Tako je v času kovida in pandemije neki razigrani publicist s tem izrazom okrasil Jelka Kacina.
Toda ustrelil je mimo. Ta izraz (advocatus diaboli) se je v katoliški cerkvi nekoč uporabljal za osebo, katere naloga je bila, da v postopku za kanonizacijo poišče in prikaže pomanjkljivosti v dokazih o čudežih kandidata za svetnika. Vendar samo zato, da v postopku ne bi nastala kakšna napaka in da o kanonizaciji ne bi bilo nobenega dvoma.
»Izraz hudičev odvetnik se je pozneje uveljavil za tistega, ki v raznih strukturah in sistemih bolj ali manj argumentirano, tudi z neprijetnimi vprašanji oporeka predlaganim rešitvam in je na tak položaj celo namenoma postavljen.« Tako je napisal znani pravnik v pismih bralcev.
Gospod Jelko torej ni bil nikakršen hudičev odvetnik, razen če je prej omenjeni »analitik« menil, da je bil hudič takratni Kacinov šef, kar pa bi bila res vražja prispodoba.
-
Bom pa jaz poskusil odigrati tovrstno advokaturo. Nekatere zgodbe, ki jih beremo, mi gredo včasih res na živce. Recimo v znani aferi Karigador. Golobu je prijatelj posodil hiško ob morju. In pravijo, protikorupcijska komisija: »Za protiuslugo je dobrotniku omogočil mesto v svetu zavoda bolnišnice v Celju in v psihiatrični kliniki.«
Oh, dolina solzna: res velika usluga! Kot bi vsi podjetniki sanjali, kako bi se lahko za sto ali dvesto evrov sejnine ukvarjali z izgubami v zdravstvu, ali pa z aferami na psihiatriji. Kaj pa, če je Golob milo prosil prijatelja (!), naj gre, za božjo voljo, v omenjena organa, kajti vsi drugi se takšnih funkcij živčno otepajo?
Tako bi torej zvenel premislek »hudičevega odvetnika« v tem svetu praznoumja, raznih klišejev in jebivetrovskih medijev.
Hoj, napisal sem. »Takšna so pač moja načela. Če vam niso všeč, imam tudi še druga!«
To je v resnici rekel Marx. Oh, da kakšnega Grimsa ne bo kap: Groucho Marx, eden od slavnih bratov.
Danes je med politiki s principi veliko takšnih.
Vrag jih pocitraj!
