Najprej je urad za analize in tralala predstavil raziskavo, po kateri smo Slovenci med najbolj zadovoljnimi ljudmi v EU. Super. Smo pa bolj na repu držav po produktivnosti. Torej, po domače: imamo se sicer fajn, kot so nekoč peli v ansamblu Gu-gu, vendar premalo naredimo za to, da bi se imeli »fajn« še naprej (»če vam prav je al' ne«, se nadaljuje pesmica).
Čez nekaj dni pa je treščil nov podatek: statistični urad je izračunal, da smo ta hip po letošnji gospodarski rasti najslabši v Uniji.
Jaz se na državno statistiko slabo spoznam. Raje imam resničnostne teste, kot se reče.
In sva z milo soprogo, torej najino ekipo, kot vsak dan nemudoma odšla na teren, da vidiva, kako je in zakaj ni. Če malce poenostavim, midva meriva slovensko produktivnost s srcem, ne z metri. Tako kot Mali princ.
-
Nekaj kilometrov pod našo zasanjano vasico gradijo nov most. Začasnega imamo že eno leto in molimo, da bi bil novi tudi dokončan.
Gradbišče občasno deluje nekoliko samotno. Kakšen dan se tu in tam po njem potika le nekaj osebkov, ki zamišljeno strmijo tja v beton.
Ampak niti na gradbeništvo se ne spoznam. Vem pa, da so partizanski inženirci ob bitki na Neretvi ali okoli nje zasilni most sestavili čez noč. Ponoči in podnevi se pri nas doli v dolini še semafor komaj prižiga, kaj šele da bi kaj pametnega zraslo ob njem.
Če bi naši sedanji mostograditelji dobili projekt na Neretvi, bi sovragu morda poslali kakšno brzojavko. Recimo: »Tovariši Nemci, prosimo vas, da za nekaj mesecev odložite delo in odidete na počitnice domov. Ko bomo nared, vas zopet povabimo k nadaljevanju bitke.«
Eh, res sem poreden. Nekako tako kot pred leti (zdaj že pokojni) aktivist, pisatelj in humorist Slavko Krušnik. Naročili so mu, naj uredi Pot spominov in tovarištva po sledovih nekdanje žice okoli okupirane Ljubljane. Vse se je zatikalo. Tam soglasja, drugod gradbena operativa, največkrat pa birokracija.
»Hej, Slavko,« so ga dražili funkcionarji, »Italijani so žico napeljali v eni noči, tvoji pa mencajo že nekaj let.«
Pa se Krušnik ni dal. »Dajte še meni mitraljez, pa bomo tudi mi takoj končali.«
Ja, hec mora biti, kaj hočemo.
-
Ob zasilnem mostu imamo torej semaforja. Zdaj prižge zeleno luč eden, potem nekaj dolgih minut drugi. A pozor: malo pred drugo uro popoldne, ko ves evropski svet še dela kot obseden, se pred semaforjema nabira grozna kolona. Pa kaj ti ljudje počnejo? Morda hitijo nazaj v pisarne, da se pravočasno odštempljajo, ali kaj?
Zdaj, ko opravljam poklic upokojenca, lahko v naše največje nakupovalno središče zaplujem že zgodaj dopoldne. Ni mi jasno, ali je v BTC toliko prodajalcev in uslužbencev, da vse zaparkirajo že navsezgodaj, ali gre za kaj drugega. Penzionisti vsi že ne morejo biti, to se jim vidi po laseh in prešerni razigranosti. Pa kdaj ta mila Slovenija sploh dela?
Takole bi rekel: mi res še nismo Švica. Niti čebelice, o katerih afne gunca Rupar. Med tem pa troti mirno zapravijo šest milijonov evrov le za to, da ugodijo muham politika, ki državo že 35 let drži v stalni napetosti.
Tam leta 2013 se je televizijska dama od njega ob koncu pogovora nekoliko nerodno poslovila. Če je kriv (itak nikoli ni), naj gre v zapor, tako kot vsakdo, ki stori kaj nemarnega. Ampak to mu naj dokažejo, je dodala.
»Jaz se namreč z vami še naslednjih 25 let na tak način ne mislim več ukvarjati.«
Najbrž se res ni več. Se je pa gospod tem bolj ukvarjal z nami oziroma državo. Tudi tako, da nam je v filozofskem smislu »pripeljal« štiri ali pet pogojno sposobnih predsednikov (in eno predsednico) vlad, zaradi katerih se menda »počutimo fajn«, Švica nam je pa med tem pobegnila nekam daleč tja za devete goré in devete vodé …
