Takole je bilo.
»Nono, zakaj se tisti na desni že premikajo, mi na levi pa še stojimo?« se je z zadnjih sedežev nenadoma oglasil vnuček, blažen med svojo sestrico in sestrično, vsi trije najini gore listi.
Viš jo, otroško pamet? Vse jim je jasno.
Mila soproga je tokrat le zavila z očmi, rekla pa ni nič, kar je bilo sicer povsem nenavadno. Tolikokrat sva namreč stala na avtocesti, da se je že navadila moje trme in ne načenja vedno znova vprašanja: ali je bolje biti v levi ali desni koloni …
Ampak, v resnici sem želel povedati, da sem skorajda vse poletje vadil »parkiranje« na naših preljubih cestah.
-
Ne vem, čemu temu vrhuncu prometne znanosti sploh rečejo tako: fantomski zastoji?
Pogledal sem v slovar in izvedel, da je fantom izmišljena, fantazijska podoba česa, privid. Kako, bentisveca, privid, ko pa stojimo kot ovce? Kakšna fantazijska podoba neki, tu gre za prav resnično svinjarijo …
Res sem bil razkurjen, in to zelo!
No, potem se je, kot smo že videli, desna kolona res premaknila. Najbrž zato, ker jih je bilo tam manj. In imajo po navadi večje varnostne razdalje. Mi, na levi, se pa drenjamo kot kakšen bataljon nestrpnih tipov, ki samo čakamo, da bomo speljali in se čez nekaj minut že dričali s 120 kilometri na uro. Da bi nato prvi pridrveli do novega zastoja. Fantomskega, orkaputana!
Pravzaprav je to res nenavaden pojav. Čeprav, ako prav premislimo, niti ni.
Ko smo se vozili še tam pred Postojno, se nam je prikazovala prava slika naših, se pravi vseh voznikov, saj so tudi tujci naši. Seveda so, saj pretežno zanje gradimo in popravljamo ceste, po katerih drvijo do Hrvaške in nazaj.
Mi, se pravi jaz in žena ter deca, smo nekako zložno peljali po desnem pasu, ko so po prehitevalnem pasu prižvižgali štirje junaki. Prvi je po vsej verjetnosti vozil tam okoli dovoljene meje, za njim pa dva beemveja in audi. Rinili so drug za drugim kot kakšni telički. Skoraj so si dregali v tablice.
Moja stara mama bi rekla, da so takšni, kot bi imeli »mevlje v riti«. Ko nas je, vnuke, kdaj mirila, smo nekako razumeli, da je imela v mislih našo nestrpnost in nemirnost.
Zdaj vem, da gre za prispodobo, ki izvira s »konjskega« področja. Kadar ima namreč konj nekakšne parazite, je razdražljiv in nemiren.
Fina zgodbica, a ne? Mislim, da nekateri vozniki nimajo v »riti mevelj«, ampak ego in značke avtomobilov.
-
Takole poteka zadeva. Ko takšni bojevniki drvijo tja v en dan, nenadoma prvi iz nekega razloga pač zavre. Drugi za njim, se pravi tri metre od njegove zavorne luči, pohodi bremzo. Tretji mora že skoraj zacviliti z gumami, da ne poči v rito pred njim. Četrti zavira še bolj, deseti ali dvajseti ali trideseti se pa morajo že ustaviti. To je, po domače, »fantomski zastoj«.
Kako gre potem, sami veste. Vsi stojimo, preklinjamo, se razvrščamo ob reševalnem pasu in ugibamo, za kaj gre.
Na lepem se začne vse premikati. Zelo počasi, kajti takšni smo. Ko smo nekoč s taksijem drveli po Rimu, je domala vsa kolona pri zeleni luči skoraj na mah zdrvela naprej. Če bi bili pred semaforjem naši Ljubljančani in drugi zamišljeni sodržavljani, bi tam lahko ždeli do sodnega dne.
Zato se zastoji še podaljšujejo.
In zdaj, nova slika: desničarji se premaknejo, levičarji pa čukasto gledajo. Nato eden švigne na desno, da bo hitrejši. Čez čas ugotovi, da je »levica« perspektivnejša – in tako naprej. Temu na televiziji strokovnjaki rečejo »pretočni« vozniki, pred volitvami pa šviga švaga politiki in volilci. Tako nekako.
Bog vam požegnaj vsem skupaj!
Mi smo varno, a vsega naveličani prispeli domov.
Pazite torej na varnostno razdaljo. In na zavore.
O volitvah pa kdaj drugič …
