»To je najboljša in najbolj dovršena komedija, kar jih je bilo kdaj posnetih. Še dolga leta bo veljala za največji dosežek na svojem področju,« so pred stotimi leti po premieri Zlate mrzlice (The Gold Rush) preroško zapisali kritike revije Variety. Prikimal jim je tudi sam Charlie Chaplin, ki je povedal, da si želi, da bi ga pomnili prav po tem filmu. Težko je reči, ali se mu je želja izpolnila, saj njegov opus vključuje številne filme, ki so prav tako dosegli status klasike in pomembno vplivali na razvoj filmske umetnosti. Denimo Deček (1921), Luči velemesta (1931), Moderni časi (1936) in Veliki diktator (1940) so nekateri od filmov, ki so poleg Zlate mrzlice Chaplinu zagotovili status nesmrtne filmske legende.
Rojstvo Potepuha
Charlie Chaplin (1889–1977), ki je sam izhajal iz grozljivo težkih razmer (oče je zapustil družino, mamo pa so kmalu zatem odpeljali v psihiatrično ustanovo), je imel presenetljivo izostren čut za komedijo. Njegov talent se je začel kazati že v otroških letih, ko je nastopal v različnih gledaliških skupinah, pri šestnajstih pa celo že na londonskem West Endu.
Na turneji po ZDA so ga opazili tamkajšnji filmski producenti in »bledemu, šibkemu in zamorjenemu« mladeniču, ki se je znal preleviti v neverjetno zabavnega pantomimika, ponudili prvo filmsko pogodbo. Preselil se je v Los Angeles in v letu 1913 prvič nastopil v filmu. Sam s sabo sicer ni bil zadovoljen, so pa bili toliko bolj navdušeni vsi drugi. Med snemanjem drugega filma so ga ob neki priložnosti poslali v garderobo z navodilom, naj si nadene nekaj smešnega. Tako se je nenačrtno rodil Potepuh, sloviti lik nasprotij: nosil je preširoke hlače in tesen suknjič, majcen klobuk in velike čevlje. »Želel sem, da so oblačila polna nasprotij, saj sem vedel, da bo lik na zaslonu zaradi tega izrazito viden. Nosil sem brčice, ki naj bi me malo postarale in obenem ne bi zakrile izraza na obrazu,« je o znamenitem liku, s katerim je nato nastopil v številnih filmih, Chaplin mnogo kasneje zapisal v avtobiografiji. Neroden, po otroško nedolžen in na splošno dobrosrčen lik Potepuha, ki se kljub svojemu skromnemu statusu nadvse trudi vesti gosposko in karseda po manirah, je naletel na široko odobravanje tako med filmskimi šefi kot med gledalci. Chaplinova kariera je s pojavom Potepuha eksplodirala: poslej so mu prepustili proste roke pri režiji kratkih filmov, njegovi honorarji pa so bili najvišji v svetu filma. Konec leta 1914 je zaslužil po 1250 dolarjev na teden, kar bi upoštevaje inflacijo danes pomenilo okoli 40.000 evrov – in to je bilo še povsem na začetku njegove kariere.
Resnični iskalci zlata
V naslednjih letih je postal kulturni fenomen in prvi mednarodni filmski zvezdnik. Njegov Potepuh se je z leti nekoliko omehčal in prvotno robatost zamenjal za nežnost z okrepljenim čutom za romantiko. Takšen je bil tudi v filmu Zlata mrzlica, ki velja za najboljši kazalnik Chaplinove zmožnosti kombiniranja komedije z resnejšimi, tudi žalostnimi tematikami. Komične situacije in lahkoten humor se prepletajo z osamljenostjo, lakoto in hrepenenjem. Film je namreč navdihnila resnična zgodba iskalcev zlata, ki so ob koncu 19. stoletja drli na daljni severozahod današnje Kanade, kjer so tamkajšnji rudarji po naključju odkrili zlato. Ko je vest o najdbi zlata dosegla mesti Seattle in San Francisco, se je več kot 100.000 po zlatu hrepenečih duš kot v stampedu pognalo na ekspedicijo na sever. Velika večina med njimi je pripotovala zaman. Zelo majhen delež iskalcev je obogatel, glavnina pa je v težkih zimskih razmerah stradala in ostala praznih rok. Vse skupaj je imelo še posebej tragične posledice za avtohtono ljudstvo Han, ki je bilo prisilno izseljeno z območja najdišč zlata.
Znamenita fotografija iskalcev zlata, ki si po visokem snegu utirajo pot do gorskega nahajališča Klondike, je na Chaplina napravila velik vtis in ga navdihnila k snovanju filma o zlati mrzlici. Oprl se je tudi na zgodbo nesrečne skupine pionirjev, znane kot Donnerjeva odprava, ki je okoli leta 1850 na poti čez gorovje Sierra Nevada naletela na težke zimske razmere. Ko je snežni metež onemogočil nadaljevanje poti, so se v pomanjkanju hrane zatekli celo h kanibalizmu.
Med lakoto in burlesko
Chaplin filma Zlata mrzlica ni zapeljal v tako temačne vode, so pa njegovi liki kljub temu dodobra okusili stradanje. Zgodba sledi Potepuhu, ki se med iskanjem zlata izgubi v snežni nevihti. Nevede se zateče v kočo zloglasnega kriminalca Larsena, kmalu pa se jima pridruži Jim, še en iskalec zlata, ki je tik pred nevihto nedaleč stran odkril bogato nahajališče. Trojica se po burnem prepiru zedini, da bo najbolje, če skušajo sobivati, dokler se vreme ne umiri. Ker je nevihta trajala in trajala, žreb določi, da mora Larsen zapustiti kočo in poiskati hrano. Medtem ko tava po snegu in naleti na Jimovo nahajališče, Potepuh in Jim v koči postajata vse bolj lačna in obupana. Ko zmanjka vsega drugega, skuhata in pojesta enega od Potepuhovih usnjenih čevljev. Chaplin prizor odigra z značilno natančnostjo: podplat nareže kot zrezek, vezalko pa ovije okoli vilic kot špaget. Večerja ju ni nasitila za dolgo, Jimu pa je celo povzročila delirij, v katerem si je Potepuha predstavljal kot velikanskega piščanca in ga skušal pojesti. V štorijo se je nato vmešal še medved, ki je v obetu slastne človeške večerje vdrl v kočo. Zadeve so se obrnile nasprotno od njegovih namer in naposled je zver pristala na krožnikih. Ko se je vreme končno umirilo, so se poti trojice možakarjev razšle.
Potepuh v nadaljevanju med obiskom mesteca naleti na barsko plesalko Georgio, ki se ji smešni prišlek sprva smili, nato pa začne do njega gojiti globlja čustva. Potepuha medtem znova najde Jim, ki ga je vmes doletela izguba spomina, zato pri iskanju nahajališča potrebuje Potepuhovo pomoč. Ta se z njim znova odpravi v gore, Georgii pa obljubi, da se bo vrnil kot bogataš.
Restavrirana različica tudi pri nas
Eden najdražjih filmov tistega časa je premiero doživel 26. junija 1925. Občinstvo je bilo navdušeno, kritiki prav tako, dobre volje so bili tudi ustvarjalci, saj jim je Zlata mrzlica prinesla zelo lep zaslužek. V naših krajih je bil film pod naslovom Borba za zlato na ogled štiri leta po ameriški premieri. Ob stoletnici izida to poletje novorestavrirano različico filma v resoluciji 4K predvajajo na več kot 500 projekcijah v 70 državah sveta – tudi v Sloveniji, kjer bo Zlata mrzlica 25. avgusta ob 20.30 na ogled v sklopu dogodka Letni Kinodvor na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vstop bo prost.
