Saj vem, da zadnje čase pogosteje opevam doživljaje v naših trgovinah. To je zato, ker že dolgo nimam kaj povedati o službi in šefih. Politika me poleti v glavnem ne zanima preveč. Pa saj tudi politikov ne, če ravno ne nastopijo v kakšni aferi, ne po njihovi želji.
Bom pač povedal novo staro zgodbo.
Pred leti, ko sem še služil kruh pri resnem časopisu, kar je res hudirjeva stvar, sem se zvečer po napornem dnevu napotil v veliko trgovino na robu mesta.
Vse je šlo lepo in gladko, dokler nisem želel vozička postaviti h kateri od blagajn. A od celotne fronte tekočih trakov, ob katerih naj bi sedele blagajničarke, je delal en sam.
-
»Oprostite,« sem se po desetih minutah čakanja le ojunačil in ogovoril dekle za blagajno, »kaj nimate odprto do 21. ure? Zakaj so vse druge blagajne že zaprte?«
No, uboga revica ni bila pravi naslov. Kaj pa je ona kriva, saj vendar dela …
Šefe bi moral vprašati. A večerne ure šefov so predrage, da bi postopali po trgovini ob takšnem času.
Pa vendarle: zdaj že nekaj let pravijo, da je kupec kralj.
No, v načelu že. Nekoč so imeli v naši veliki trgovski družbi slavnega direktorja, ki je takole razlagal: »V naših centrih ne sme stati v vrsti več kot pet strank!«
O, pa ja. Zadnjič sem bil v trgovini, zdaj že dolgo brez omembe vrednega direktorja, ob 13. uri. Malo sem pohajkoval med policami, preveč seveda tudi ne, ker je bila mila soproga pri frizerju in imajo tam dokaj natančne časovne šege. Ko sem se čez pol ure namenil proti blagajnam, sem mislil, da so oklicali štrajk. Vse so bile prazne. Obratovala je le ena, nad katero je pisalo, da je bolj za nosečnice in druge trpine. Jaz zadnje čase nisem bil v posvečenem stanju, tudi v prispodobi ne. Naša deca je že v letih in bodo kmalu povsem odrasli tudi vnuk in obe vnučki. Kljub tem okoliščinam sem se postavil v vrsto. Ni nas bilo pet, kot je postavil mejo nekdanji šef, marveč deset, za menoj pa še deset. Uf, kakšen napredek!
Saj res ne nameravam opevati najbolj znanega trgovskega menedžerja, ki ga je naš Janez ne zlepa, ampak zgrda poslal v politiko. Tako kot kasneje sedanjega premierja. Kako je s sončnim kraljestvom zdaj, ko je slednji začasno obtičal v vladi, nimam pojma. Vidim pa, kaj se dogaja s trgovskimi centri našega »soseda«.
Pred nekaj meseci je sedanjega ljubljanskega župana nekdanji politik pohvalil z zanimivo anekdoto. Nekega dne se je ravno odpravljal v Portorož, a se je tik pred tem še slišal s takratnim direktorjem. »Če greš ravno na Obalo,« ga je prosil, »poglej v naši trgovini v Luciji, ali so dobili svežo solato.«
Ja, tako je bilo nekoč.
-
Ko sem prišel na vrsto, sem hotel blagajničarki povedati nekaj priložnostnih besed, a me je tako žalostno pogledala, da sem se svoji interpelaciji nemudoma odpovedal. »Ni ljudi,« je rekla. Po domače, ni kadra.
Nekaj mora res biti narobe. Ni medicinskih sester, ker, tako pravijo, se raje zaposlijo v Hoferju in Lidlu.
O zdravnikih itak vemo vse. No, k Hoferju za zdaj še ne rinejo.
Ampak ni niti policistov, učiteljev, vojakov. Hm, pri njih bi zadevo še najlažje rešili. Na enega vojaka menda pridejo trije častniki in na ministrstvu šefi, podšefi in sploh. Naj malo zamenjajo, pa bo vojska tipi topi.
Pa menda ne derejo vsi kadri v računalništvo? Nak. Tudi tam jih primanjkuje.
Ko bodo volitve, bodo nemara pri izbiri poslancev in ministrov in morebitnih predsednikov vlade tudi jamrali, da »nimajo ljudi«? Imajo jih. Za povrh tudi za polno državno upravo.
V trgovstvu radi pravijo, da smo kupci neke vrste kralji.
Ja, vsekakor.
Na volitvah bomo pa res. Bomo videli, koliko »blagajn« nam bodo odprli spet prihodnje leto …
