Tale članek vam pišem bolj počasi. Zdravniki pravijo, da se v teh vročih dneh ne smemo preveč naprezati, ker to lahko škoduje zdravju.
Res pa je, da ste to brali z zamikom, šele čez en teden po mojem tipkanju. Takrat bo morda vročinska gnusoba že popustila.
Takle mamo, ni pomoči. Znani glasbenik in novinar Mef je priznal, da je bil v njegovi rodni Postojni nekoč takšen mraz, da so še ure zmrzovale. Zato so tam domačini iz tistega časa včasih malo zadaj.
Hecna izjava. Kaj naj rečem šele jaz, ki zmrzujem, pravzaprav bolj mila soproga, v naši zasanjani vasici, kjer imamo pol leta zimo, pol leta pa mraz.
Ampak pustimo to. V bistvu sem hotel povedati, kako me je razveselil Golob s predlogom, da bi Slovenija leta 2029 gostila začetek francoskega kolesarskega toura. In da bo vlada za to razvezala mošnjo.
Novica me je dokaj prevzela. Dobro, nekaj milijonov bodo pobasali v žep francoski organizatorji, treba pa bo seveda urediti infrastrukturo. Po domače povedano, najbrž bodo uredili ustrezne ceste, okolico, polepšali kakšno vas ali pa počistili nefotogenično svinjarijo. Saj veste: ko bodo kamere snemale prireditev, morajo potem turisti znoreti od navdušenja.
-
Res, lahko bi dobili tudi kaj koristnega. Ko nam je še vladal maršal, smo v Sloveniji marsikje prejeli kakšno lepo cesto. Če si ne bi nekega dne zaželel peljati se skozi dolino Krke, bi verjetno Dolenjci od Novega mesta do Ivančne Gorice še dolgo brodili po luknjah in lužah.
Ne vem, kaj meni naš župan, ki je z vsemi žavbami namazan, ampak ko bi se kolesarji podili po naših klancih, bi prav gotovo dobili nov asfalt. A smo ali nismo!
Naša dežela je nasploh lepa in prisrčna, ampak ne vedno in ne povsod. Bognedaj, da bi kolesarsko karavano pognali tam nekje od hrvaške meje do naših istrskih mest. Iz helikopterja bi se lepo videlo, kako turisti s sodobne štiripasovne avtoceste v Slovenijo treščijo na zarukano podeželsko cesto. Vso obraščeno s plevelom in travo. Zaraščenost je postala nekakšen spokojni zaščitni znak naše mile državice.
Na te reči imam jaz osebno še posebej bridke spomine. Ko smo namreč pred davnimi leti rajžali po Češki, Poljski, da ne rečem Vzhodni Nemčiji, se mi je v spomin vtisnila tale slika: vsepovsod wartburgi in trabanti in škode – ter strašansko veliko nepokošene trave. Še parole o napredku socializma so bile zaraščene, kaj šele prometni znaki. Meja med kapitalizmom in socializmom se je meni in drugim otročajem odslikavala predvsem v odnosu do čistoče pločnikov ter zelenic. Na eni strani lepe tratice, na drugi »baš me boli« šavje …
-
Pa saj zdaj celo v Ljubljani ni veliko bolje. Občina je slovito Ižansko cesto dolgo prenavljala. Ne le z asfaltom, ampak so se potrudili tudi glede »cestnega pohištva«. Potegnili so lepe pločnike, prej zanikrno okolico polepšali z betonskimi robniki, ob vsaki hiši pa dodali še dolga nizka korita za travo ali cvetje.
Pa so bili ljudje veseli takšne ureditve? O, pa ja. Zdaj je tam razstava plevela. Vsak lastnik hiše ob cesti bi moral pokositi le največ deset metrov dolgo in pol metra široko zeleničko in bi bili vas in cesta kot iz Švice.
O, seveda. »Naj kar Janković kosi, če je že zabetoniral robnike!«
Ja, tako je. Država, ki bo kmalu stara 35 let, res še ni veliko naredila. Ne cest na Koroško in v Belo krajino pa do Hrvaške. Zato jo šimfamo. Ko pa ji že kaj uspe narediti, še svoje zelenice (in smetnjakov) ne znamo urediti.
Me zanima, kaj bi o nas rekel Mark Twain. Ako ga malce parafraziram (v originalu je v resnici imel v mislih neko ameriško državo): »Če bo kdaj konec sveta, bi ga najraje dočakal v Sloveniji. Tam se vedno vse zgodi z nekajletno zamudo …«
