V odnosu do vrstnikov iz zasedbe Jet Black Diamond držijo primerljivo pozicijo kot Mrfy do Joker Out. Bolj pesniški in bolj ranljivi. Pogovarjali smo se z Borisom Kokaljem in Izidorjem Valičem, vokalistom in bobnarjem.
Pojete tudi s falzetom, kar je pri nas skrajna redkost.
Da, nimamo nobenih težav s tem. Mislim, da moškost, če govorimo o njej, s tem ni ogrožena oziroma je skrivanje za neko pretirano držo večji izraz dvoma o njej oziroma o sebi.
Ste del novega vala slovenske pop glasbe, v katero je šteti Koala Voice, Joker Out, Mrfy, Jet Black Diamond, Plateau, vas in še koga. Kaj bi se dalo izpostaviti kot vaš skupni imenovalec?
Morda to, da si ljudje bolj upajo biti to, kar so. Pred kakšnimi desetimi leti smo prišli v obdobje, ko je iskrenost postala zelo marketabilna in tisti, ki jo že tako premorejo, jim je uspelo. Stara poza je postala obrabljena in preživeta. Prav tako mislim, da je nova generacija vnovič uveljavila slovenščino, kajti vmes je generacija milenijcev in ikserjev poskušala v angleščini, vendar se ta moment nikdar ni prijel, ker se je težko izražati v angleščini tako, kot se lahko v lastnem jeziku.
Izhajate z gimnazije Želimlje, torej z zasebne gimnazije, ki jo vodi salezijanski meniški red. Če je bil pop povezan z rokenrolom, ta pa s prestopništvom, bi vprašal, koliko prestopništva je bilo na takšni šoli.
Prestopništvo je seveda bilo, vendar je bila meja precej nižja kot v Ljubljani.
Za kaj si lahko dobil ukor?
Saj to! Sam sem na primer dobil kakšne tri, prekrški pa so bili pravzaprav malenkostni. Nekemu dekletu sem zapel podoknico, drugič smo sošolkam v kozarec za zobne ščetke nalili pivo, čemur je prav tako sledil ukor. Uporniški moment se je torej dogajal v mehkejših razmerah, in ko smo v Ljubljano prišli kot najbolj rokenrol verzija Želimelj, smo hitro dojeli, da smo nežni fantje.
Ste ob pomanjkanju uličarstva čutili kompleks?
Sploh ne. Bolj se nam je zdelo smešno, kako je podoba relativna, glede na to, v katerem okolju si, nikoli pa nismo potrebovali poudarjanja, kakšni desci ali kako rokenrol da smo. Kar smo odnesli iz šole in internata, sta sproščenost in iskrenost, česar pa v Ljubljani morda manjka.
V kolikšni meri ste samouki, koliko ste šolani glasbeniki?
Mešano. Od zelo malo do zelo veliko glasbene izobrazbe. Klaviaturist je izrazito šolan in tudi najbolj sije v glasbi, ker je umetniška duša, ki ji birokracija in urniki ne ustrezajo. A to je tudi naša dinamika znotraj skupine, da vsakdo prispeva tisto, v čemer je najmočnejši. Imamo nastopače in imamo garače, kar se združuje v čudaški napoj z imenom Kokosy.
Zanimivo nenatrpano glasbo imate, ne igrate preveč, kar je praviloma značilnost starejših glasbenikov. Od kod vam ta drža?
Verjetno intuitivno. Da igramo z občutkom – in skupaj s producentom Gregorjem Bajcem smo ta občutek izostrili. Da z občutkom poveš in odigraš. Da ni vedno maksimalizem in da je včasih dovolj en ton, en inštrument, en glas. Poskušamo narediti tisto, kar najbolj posreduje sporočilo pesmi, in to velikokrat pomeni, da ne igramo preveč.
Vse že omenjene vrstniške zasedbe polnite dvorane za 1500 ljudi, kot je Kino Šiška, kar mi je kot starejšemu državljanu osupljivo in ne povsem razumljivo. Kako to?
Marsikomu se zdi čudno, sploh ko smo takoj po koncu epidemije razprodali prvo Šiško. Nimam razlage. Naša kompletna kampanja je potekala na instagramu, kjer smo objavljali komade in druge domislice. Mislim, da se je čutilo, da smo iskreni, da smo heckoti, da mislimo, kar mislimo. Ko smo torej razprodali prvo Šiško, si lahko slišal naokoli, da če Kokosy razprodamo Šiško, jo lahko vsak, in potem jih je nekaj poskusilo, pa ni uspelo vsem.
Katere so prevladujoče negativne pripombe zoper vas?
Tako ali tako ne slišiš nič neposrednega, ker se ti nihče ne upa ničesar reči v obraz. Sprva se nam je očitalo, da glasbenotehnično nimamo za burek, v nadaljevanju, da imamo komade za rezati žile, da smo zlagani, da je naša iskrenost poza in tako naprej. Je pa tako, da ko dosežeš neko cifro, se pojavijo tudi ljudje, ki te nimajo radi.
V kolikšni meri slonite na ritmih, tempih, izrazih, za katere v vaši generaciji obstaja predispozicija? Kako preračunljivi ste?
Že mi štirje imamo različne okuse, in če se vsi štirje strinjamo glede neke skladbe, je že to dovolj pozitiven signal.
Niste pa rifovski?
Si prizadevamo biti tudi rifovski, vendar nam gre slabše od rok. Bolj zlagamo neke zvočne kulise. Za ogrevanje praviloma igramo počasno glasbo, ki nam gre bolje od rok kot hitra. Če bi morali po naročilu napisati štirideset balad, ne bi bilo problema, glede hitrih zadev pa bi bili v težavah. A imamo v sebi veliko žanrov. Smo nekakšna mnogolončnica.
Kar nekaj časa so se v Sloveniji oblikovale zasedbe, v katerih je bilo na vokalih čutiti vpliv Tomija in Siddharte. Vi ne. Vi ste zunaj tega.
Z vsem spoštovanjem, vendar ja. Zakaj bi hotel biti Siddharta 2.0, Laibach 2.0, Joker Out 2.0? To se ti sicer lahko zgodi tudi nehote in zato moraš o tem razmišljati. Ko kdaj kaj preigravamo, prepoznamo, če smo stopili nekam v že znano. Ven gredo zadeve, ki so unikatno Kokosy, prav zato, ker nočemo biti kopija. Nismo corpo pop, prečiščen, ki cilja na najnižji imenovalec, brez vonja, okusa, namena, katerega edini namen je čim več klikov. Razumemo se kot indie pop, vendar naša glasba ni nišna, ker si ne pustimo, da bi neki trg narekoval, kakšno skladbo bomo ustvarjali.
Zanimivo je, da si ves ansambel upa peti. Od kod vam ta sporazum?
Da, trije smo bili na gimnaziji v pevskem zboru …
Kakšen je bil repertoar? Koralčki?
Od koralčkov do Magnifica. Edini inštrument ali edini del aranžmaja, kjer smo bili že v začetku kar dobri, so bili vokali. Ne da smo izjemni pevci, imamo pa naštudirano, kdo poje kateri glas. Ne odkrivamo tople vode, niti ne ciljamo na značilno naša večglasja, kot nismo ciljali na svoj zvok, ki pa smo ga vseeno dobili.
Kako močno orožje je večglasje, sploh v živo?
Zagotovo je, ker daje občutek skupnosti, kar pa si ne nazadnje prizadevamo graditi.
