»Vse najboljše za teee …«
Hm, pri našem zadnjem slavju sem dobil občutek, kot da nekdo v našem družinskem zborčku malo fuša. Ker sem dokaj razumen in samokritičen človek, sem po nekaj sekundah ugotovil, da narobe hripam natanko jaz. Se zgodi, kaj hočem. Profesor Adlešič nam je razlagal, da se da posluha naučiti in da ni nikoli vse izgubljeno. Morda je legendarna izjema slavni Pero, ampak to je druga zgodba. Ko se je nekaj časa Tomaž Domicelj družil s pankerji, jim je nekoč predlagal, da bi bilo morda fino, ko bi kitare uglasili. Pa so rekli, da to ni potrebno. Lep poduk za politike!
-
Glas nas spremlja od rojstva do konca, ko napoči samo tišina. Že prvi jokec je zelo pomemben in je to najlepši zvok, ki ga lahko slišiš iz porodne sobe. Potem se dogaja še marsikaj.
Mene, denimo, je vedno potrlo, ali pa razveselilo, kakor se vzame, kadar sem zjutraj v kopalnici zakašljal in samega sebe nisem prepoznal. Hojla, sem si rekel, kakšen glas! Včasih se je zdelo, kot bi za menoj stal prijazni basist in kašljal namesto mene, jaz bi pa samo odpiral usta. Žal imam takšne glasovne prebliske samo ob prehladu.
Moram priznati, da sem si od nekdaj želel imeti bogate glasilke, kajti človek se počuti kar nekako pametnejšega in odločnejšega, ako ima močan glas. Moja vzornika sta bila od nekdaj Aleksander Čolnik, denimo, ali Igor Bavčar. Zdaj žal že pokojni Sandi je bil razred zase, pri politikih je pa dober glas dokaj redek. Večina znanih mož le brenči ter piska in še za pripovedovanje vremenskih napovedi ne bi bili dobri, kaj šele za junaške govore. Stavim, da ko je zadnja leta Igor Bavčar s svojim donečim glasom rekel, da bi želel nekoliko večji zrezek za večerjo, so kuharji v zaporu na Dobu od vsega hudega ostali brez glasu …
-
Ja, dober glas je zelo pomemben. Poznamo poklice, pri katerih resnično ni vseeno, kakšno štimo ima kdo. Politiki so že takšni. Si predstavljate, da bi Robert Golob govoril kot Barry White? Ali Barack Obama? Mislim, da ga trije Janezi in šest Logarjev ne bi ustavilo, tako bi vlekel ljudske množice. No, recimo.
Tudi televizijski komentatorji morajo govoriti tako, da jim človek verjame. Nekaj pripovedovalk imamo pa tako vreščečih, da nam parajo zvočnike. Nacionalka neguje tudi poročevalko, ki celo o hudih dogodkih pripoveduje z glasom čebljanče, kot bi drdrala pravljice za lahko noč.
O tem, kako pomembna je ta zadeva v politiki, govori tudi podatek, da celo pri volitvah rečemo, da smo dali svoj glas, čeprav glasujemo s stisnjenimi usti ali celo zobmi. Včasih gre preštevanje zelo na tesno in takrat dobimo 46. glas, kar je zelo usodno ali celo zgodovinsko. Nekoč, pred davnimi leti, je bil takšen prelomni glas poslanec Pucko, nekoliko kasneje pa je njegovo vlogo ponovila gospodična Dobrajc (prej Jelinčičeva vzgojiteljica) v duetu še z gospo Okretič. Pucko je ostal še naprej poslanec, čigar glas je kar nekaj štel, Polonca je pa dobesedno izginila iz politike – čeprav je imela v resnici zelo šarmanten bariton. Kasneje smo dobili vlado, ki je veliko dala na brundanje Levice, ki pa zadnje čase ne doni več ubrano. Z »bratsko pomočjo« so celo izgubili en glas!
No, in ne pozabimo na naše največje prijatelje. Kadar kateremu od njih rečemo »Daj glas!«, psiček zalaja. In mu potem damo piškotek. Tudi naš zadnji štirinožni prijatelj, ki zdaj laja nekje v pasjih nebesih, se je rad oglašal, vendar nikoli kar tja v tri dni. Največkrat je podaril »glas« poštarju, ki nam je skozi špranjo v vratih tlačil položnice in vabila na volišča.
Ampak to je že druga zgodba. Zdaj so časi, ko bo treba res paziti na vsak glas!
