Peljali smo se proti morju, kam pa.
No, in na nekem klancu smo na lepem dohiteli avtodom, na prikolici za njim pa se je zibal – spaček.
Kaj takega! Skoraj sem dobil malce solzne oči.
Spaček je bil namreč v začetku šestdesetih let naš prvi družinski avto!
No, tako se je samo reklo. V resnici je šlo za Citroënovo prikazen s štirimi sedeži, štirimi kolesi in platneno streho … Brez umetne inteligence. Glede goriva smo se zanašali na preizkušeno napravo: pod pokrovčkom rezervoarja je bila pol metra dolga palica, in če te je mučil firbec, si šel in na »instrumentu« odčital, koliko je še bencina. Naravno in zanesljivo!
Avtomobilov je bilo takrat še malo. Ampak kljub temu so me sošolci v Novem mestu dražili, češ da je spaček navaden drekec pekec. Fičko je prava izbira!
Če prav premislim, je bil 2 CV, kot se je sprva uradno imenoval, res nekaj posebnega. Ko smo se peljali k stari mami v Suho krajino, sem si zelo zapomnil višnjegorski klanec. Med vožnjo sem skorajda štel granitne kocke, tako smo bili počasni. V drugi prestavi. Samo da je šlo.
Nekoč smo se peljali po novi cesti na Ljubelj. V nekem trenutku je ata moral prestaviti v prvo. Menjalnik je zahrzal, ne kot iskri vranec, marveč kot staro kljuse. Prva prestava namreč ni bila sinhronizirana. Eh, ni čudno, če dandanes prevažajo spačke na prikolicah, saj kam bi pa prišli po teh podivjanih cestah.
Pravijo, da je avto neke vrste statusni simbol. Že mogoče. S spačkom se glede simbolov nismo ravno ponašali.
Ko se je naš poglavar družine prvikrat pripeljal k tašči, se pravi moji stari mami, je spotoma pobral tudi mojega strica. Takrat je bil še strumen pešak brez avta. Pa so vaščani ugledni obisk radovedno opazovali in si pomenljivo kimali. Naposled je sosed vprašal babico: »Ja kdo so bili pa un gaspud s klobukom, ki se je peljal z vašim zetom?« O spačku pa nič!
Zdaj je seveda vse drugače. Po Sloveniji se je pred dnevi guncalo nekaj tisoč starih spačkov in drugih citroënov, ker so imeli veliko zborovanje v Postojni. Spačkoljubi pač.
Na neki način, kot bi rekel minister Han, bi morala biti tam tudi naša familija. Vsaj kot firbci. Ne samo, da je bil pred več kot 60 leti grdi raček naše prvo prevozno sredstvo, ampak sva tudi midva z ženo na poročno potovanje na Češkoslovaško drvela z malce šminkerskim amijem 6. (Najina hčerka pa je našega bodočega zeta čez nekaj deset let peljala na Magistrat s sposojenim – spačkom! Jupi!)
-
Pred hišo čeških sorodnikov se je zbirala vaška mladež. Kukali so skozi steklo in vzdihovali, kako dober avto je to. Francoski! Zahodni. Ne pa škodovka ali trabant …
»Kaj?« je vzkliknil eden od fantičev, »šiba do 140 kilometrov na uro!«
Ah, seveda. Tam nekje do 90 res gre, če peljem po klancu navzdol, tistih 140 pa rišejo zaradi simetrije. To počnejo v tovarnah še danes.
A nekega jutra nama na dvorišču pri čeških sorodnikih avto ni hotel več vžgati. Pika!
Stric (po desetem kolenu, recimo) se je takoj spomnil, da imajo nekaj hiš naprej vaškega kovača, ki zna vse živo. Amija smo pririnili do njega, naš rešitelj je razdrl zaganjač, nekaj tolkel s kladivom in avto je bil spet kot nov. No, pa bi vi prišli takole s kakšnim beemvejem v češko vas, če bi si upali? Domov bi bemfeljna (ali katerega koli drugega navadnega avtomobila) ob okvari najbrž odpeljali le na prikolici. Tako kot dandanes prevažajo spačke.
Lastniki Citroënovih čudes niso samo inovativni, temveč tudi prijazni. In duhoviti.
Zadnjič sem bral o nekem lastniku starega amija. Na zadnje steklo si je nalepil napis: »Tukaj se začne kolona!«
A ni fino?
V sodobnih časih se namreč začne kolona takoj za uvozom na avtocesto. Ne glede na »simbole« …
