Revije mi gredo včasih res na živce.
»Poglej,« sem zadnjič mili soprogi pokazal slike, »prikazujejo, kje vse dopustujejo znani vplivneži. A midva pa nisva vplivna, ali kaj?«
Nič, sem rekel, bom kar poskusil, saj beseda ni konj.
A so me revijalnice gladko odpikale. So rekle, da imajo fotografij dam, ki sicer vadijo gladko branje ali pa kričanje v mikrofone, dovolj vse do zime, saj jim jih same pošiljajo.
Tudi prav. Bom pa samo vam povedal, kako je bilo na najinem vplivniškem dopustu.
-
Še žal jim bo, ko bom napisal, da imava zadnje čase domala svojega šoferja. Tako kot ministri in drugi pomembneži ali pa tajkuni. Avto je dooolg kot ponedeljek, ima klimo, udobne sedeže in sploh. Včasih je mercedes ali kakšna druga zverina.
Ah, kaj bi se brez zveze hvalil: kadar imava najin stari avto na servisu, se res voziva s šoferjem. Se pravi, voznikom avtobusa. Zakaj sva pa sama? Zato, ker v naši zasanjani vasici ljudje raje dirkajo navzdol in navzgor s svojimi vozili. Čeprav jim država in občina plačujeta subvencije zato, da imamo, kot se reče, javni prevoz. No, saj kako je zjutraj, ko hodijo ljudje v službo, res ne veva, ker sva penzionista. Drugače so pa vozniki res precej osamljeni.
Najina občina je precej živahna in nje lega najprava, kot bi rekel Vodnik. Naši najbogatejši banki plačuje celo odkupnino zato, da nam je po dolgem mrku znova zagnala bankomat. Toda naši krajani so včasih muhasti. Nekateri ne dvigajo radi novcev v domačem bančnem stroju, ker imajo račune v kakšni drugi banki. Eto, pa se raje peljejo v dolino samo zato, da ne bodo plačali nekaj centov provizije. Mi, Slovenci, se ne damo!
Tam doli imamo tudi bencinsko črpalko. Na njej piše Petrol, čeprav jo upravlja zasebno podjetje. Reče se mu franšizojemalec. Toči gorivo, prodaja vse živo, Petrolov znak pa lepo sveti. Na pumpi imamo tudi pošto. Pogodbeno. Daš, dobiš, prineseš, pošlješ. Super.
-
Vem, da je tale zgodba malce dolgočasna. Ampak vedno se članek nekje začne, kajne, vmes je sredina, potem pa še zaključek.
Torej, zakaj se midva z milo soprogo tako rada voziva v dolino. Četudi kar sama, ne le s prijaznim voznikom. Zato, ker si je ena od najinih družinic omislila srčkano mucko. Pravzaprav sva tako rekoč mačja vplivneža tudi doma, čeprav crkljava le vaške pritepenke. Ampak tista doli je pa nekaj posebnega. Vse je bilo posebno, edino na to se niso spomnili, kam jo dati, ko bodo odšli na morje. V neke kurje kletke za hudo drag denar je ne bi spustili; naša kočica v zasanjani vasici skoraj nima vrat in bi morala nona in nono po cele noči poslušati mijavkanje in godrnjanje, da ne rečem praskanje pohištva. Dosegli smo sijajen sporazum: midva prideva v dolino, tako rekoč v sosednjo vas, tam v peklenski vročini skupaj z muco prespiva, po kosilu pa skočiva domov, se malce ohladiva, zalijeva rože, nahraniva vaške mačke in se vrneva navzdol v civilizacijo.
Skratka, mislim, da bi se v revijah, kjer pevke in razne tralala vplivnice objavljajo svoje Maldive in Sejšele, ki jim jih v filozofskem smislu plačujejo njihovi poslušalci in gledalci ter bralci teh zanimivih tiskovin, lahko našla kakšna vrstica tudi za naju.
Pardon, predvsem pa še prej za tiste, od boga in države pozabljene državljane, ki nimajo takšne občine, ki bi jim lahko zagotovila prevoze ter bankomate. In bencinske črpalke. Samo vprašam: zakaj pa tudi v teh odročnih krajih pompozni Petrol ne najde franšizojemalcev, če jim že same bencinske postaje ne prinašajo dovolj dobička? Pa pogodbene pošte za Pošto tudi niso hudo drage, prav tako ne bankomati za bahate banke.
Kaj šele za to našo vedno bolj »varno«, a čvekedravo državo …
