Resničnostni šovi v prvi vrsti stavijo na gledanost in temu primerna je tudi vsebina. Ker so televizijski gledalci navajeni že vsega hudega, jih je težje prilepiti na ekrane kot nekoč, ko se je recimo vsa Slovenija čudila bizarnosti poroke La Toye in Arturja Šterna. Da v domeni resničnostnih šovov nič več ni sveto, dokazuje Poroka na prvi pogled. »Domačo« različico so lahko gledalci nedavno spremljali na Planet TV, medtem ko lahko bolj pikantno hrvaško inačico trenutno gledajo na Pop TV. Odnosi, ki naj bi bili v resničnem življenju razumljeni kot zasebni proces spoznavanja in dvorjenja, so v teh formatih reducirani na eksperiment, spektakel in statistiko gledanosti, ki televiziji prinaša denar. Relevantno vprašanje zato ni, kaj takšni programi povedo o sodobnih zvezah, temveč, zakaj je v boju za pozornost občinstva televizija res pripravljena trivializirati temeljne družbene institucije in jih ponuditi kot hitro potrošno zabavo.
Poslovno, če že ne romantično
Koncept Poroke na prvi pogled je globalni fenomen, ki so ga seveda začeli v Ameriki. Njihova različica Married at First Sight je doživela več deset sezon in med seboj spoznala lepo število parov. A samo peščica jih je po koncu snemanja dejansko še ostala skupaj v zakonu – večina jih je zvezo končala že nekaj trenutkov po tistem, ko so kamere ugasnile. Iskanje dolgotrajne zveze tudi sicer ni nujno glavni razlog, da se nekdo prijavi; tako imenovano vplivništvo na družbenih omrežjih lahko danes v primeru uspešne samopromocije postane dobičkonosni posel. Tisti, ki zna to unovčiti, se mu zadeva izplača poslovno, če že ne romantično.
Poroka na prvi pogled deluje kot pospešeni laboratoriji sodobne intimnosti, v katerih so odnosi iztrgani iz svojega naravnega habitata in podvrženi logiki formata, ki zahteva tržno učinkovitost. Partnerstvo v takšnih oddajah ni več prostor zasebne izkušnje, temveč javni eksperiment, v katerem čustva postanejo vsebina, konflikti dramaturško orodje, ranljivost pa nekaj, s čimer želijo pritegniti čim več pozornosti. Tako se ne normalizira zgolj ideja, da je bližina nekaj, kar je mogoče proizvesti na ukaz, temveč tudi, da je mogoče kompleksne človeške odnose poenostaviti v serijo epizod z jasnim dramaturškim razpletom.
Čeprav naj bi na resničnostne šove gledali kot na neškodljivo zabavo, njihova množičnost in ponavljanje kažeta na globlji problem: krčenje prostora za poglobljeno refleksijo o pomembnih temah. Ob vse manjšem številu televizijskih gledalcev so tisti, ki so še ostali pred ekrani, podvrženi poneumljanju in nekakovostnim vsebinam.
