Izolski glasbenik Drago Mislej - Mef bo oktobra letos dopolnil 75 let, ki jih niti malo ne kaže. Še vedno je namreč zelo aktiven tako na lokalni kot na glasbeni sceni. Po razhodu s spremljevalno zasedbo NOB, s katero je posnel knjigozvočnico Ljubljanska 45, nastopa z Novelami, s katerimi je izdal drugo knjigozvočnico (album v obliki knjige z dodatkom USB-ključa ali zgoščenke) Novele, ki ga zdaj nadvse uspešno predstavlja po Sloveniji. Enega najbolj prepoznavnih slovenskih kantavtorjev, prejemnika Ježkove nagrade in avtorja številnih zimzelenih pesmi pa so letos mnogi pogrešali na festivalu Melodije morja in sonca.
Na MMS letos niste sodelovali. Kako to?
Mislim, da to ni prvič. Če se prav spomnim, sem bil odsoten tudi v nekem drugem, manj mediteranskem obdobju festivala, tokratna odsotnost pa je verjetno posledica zamenjave generacij in dejstva, da nekateri izvajalci, s katerimi sem delal doslej, niso želeli na festival, čeprav so jih menda vabili. Skratka, festival je preživel brez mene, pa tudi brez Slavka, Tulia, Anike in še nekaterih »veteranov«. Morda pa se mi je festival malo zameril, ker že dve leti vabijo nanj nekatere njegove najbolj prisotne avtorje, pa se doslej še niso spomnili name, čeprav imam verjetno največjo udeležbo in največ nagrad. To rečem, kljub temu da je umetniški vodja festivala moj prijatelj, producent Andrea F, ki po mojem mnenju kalkulira, kako zadovoljiti vse interese, in ve, da sem jaz tisti, ki mu ne bom zameril, če me bo preskočil. Sicer sem slišal, da naj bi prihodnje leto prišel na vrsto, a se bom temu rade volje odrekel, ker mislim, da mi je lepše kot aktivnemu članu slovenske glasbene scene.
Koncerti z vašimi Novelami so vedno razprodani. Čemu pripisujete takšen uspeh?
Letom. In verjetno temu, da mi, prav zaradi tako dolge prisotnosti na tej sceni, ljudje zaupajo, ker sem znal dobro ločiti dve glasbeni poti: lastno in tisto »za druge«. Na nobeni od teh pa nisem imel kakšnih posebnih izstopanj v minus oziroma še najmanj znanemu avtorju in izvajalcu sem vedno skušal napisati besedilo, za katerim sem lahko stal. Zavedam se, da nimam glasbe za stadione, niti za študentske žurke in vaške veselice. Moji poslušalci so tisti, ki že vrsto let spremljajo moje delo in jih v glavnem že poznam. Na pamet bi rekel, da jih je tam blizu dva tisoč, saj sem doslej prodal nekaj več kot tisoč izvodov skoraj vsakega od albumov. In vsake toliko me spozna še kdo, ki zaide med »naše«. Pa še to. Album predstavljam s skupino Novele, ki je tako radovedna in vesela ter kakovostna hkrati, da sem prelomil lastno obljubo, ki sem jo dal lansko jesen, da bom odigral šest promocijskih koncertov in se potem umaknil z odrov ter jih prepustil mlajšim. Pa je bil odziv na koncerte tako dober, da smo jih zdaj našteli že 14 in nekateri me že sprašujejo, ali bomo jeseni še malo podaljšali to našo promocijsko turnejo.
Kako pa to, da ste se album Novele odločili izdati na knjigozvočnici?
Za tovrstni format sem se odločil že pri prejšnjem albumu z naslovom Ljubljanska 45 in ker je bil uspešen, sem ga ponovil tudi z Novelami. To lahko počnem, ker sem še kar pismen človek in sem v življenju napisal kar veliko besed, ki sem jih v obliki kolumn ali komentarjev objavljal vsepovsod. Za Ljubljansko 45 sem tako zbral nekatere zapise o naši hiši, ki je bila v sedemdesetih letih dokaj priljubljen brezplačni hostel za veliko glasbenih in drugih prijateljev, za Novele pa sem zbral kratke zgodbe, ki sem jih pisal za nikoli izdano knjigo, ki sem jo pred desetletjem ali še kaj več obljubil prijatelju Vladu Grlici iz založbe Desk. Spomnim se, da je že zbiral prednaročila zanjo, jaz pa sem nekaj napisal, potem pa verjetno začel delati kaj drugega. Zdaj je del te njegove knjige v knjigi Novele, ob kateri je dodan istoimenski album Novele, ki je v celoti nastal v štirinajstih dneh v studiu Andree F na Tenerifu, kamor so me odpeljali za 14 dni. Kako so minili ti dnevi, pove podatek, da se v dveh tednih nisem niti dotaknil morja, pa smo bili na otoku.
Računate morda tudi na to, da ga ljudje zato, kot velja pri knjigah, ne bodo vrgli stran?
Zagotovo je knjigo s priloženo zgoščenko težje zabrisati proč kot sam CD. Sem pač še iz tistih časov, ko je »imeti album« pomenilo, da si ga imel pod roko na poti v šolo ali k prijateljem. Potem ni bilo več kaj imeti pod roko. Zgoščenke enostavno delujejo poceni, USB-ključki podcenjevalno do glasbe, spletno poslušanje pa je za enkratno rabo. Če si imel vinilko na polici, si jo opazil in jo zavrtel. Na pretočnih kanalih pa ti ponujajo vedno novo in novo in na koncu pozabiš tisto, kar ti je nekoč nekaj pomenilo. Tudi zato smo med koncertom v Izoli, ker je bilo to logistično najlažje, posneli cel koncert in ga bomo izdali na dvojnem vinilnem albumu. Na albumu Žive Novele bodo nove pa tudi nekaj naših uspešnejših pesmi s prejšnjih albumov.
Koliko knjig pa imate trenutno v Librarni?
Največ knjig se plazi po naših domačih omarah in po stopnišču, v Librarni, kakor smo poimenovali majhen prostor v soseščini, pa imamo toliko knjig, da ne pridem več do pisalne mize. Začelo se je tako, da smo želeli z oddajanjem knjig malo izprazniti našo hišo, končalo pa tako, da nam vsi nosijo svoje stare knjige in zdaj imamo doma enako število knjig, le naslovi se spreminjajo.
Imate tudi svojo lokalno gostilno, kamor zahajajo tudi številni znani obrazi. Kdo vas je nazadnje razveselil s svojo prisotnostjo?
Bife pri Kralju je posebna zgodba. Lokal je občinski in odkar smo njegovi sosedje, to pa je od leta 1980, so se tam zvrstili štirje najemniki. Vsak od njih je dal lokalu nekaj svojega, ampak vseskozi je bil to lokal, kjer so se zbirali ribiči, obrtniki, delavci. Takrat je tudi nastala pesem Dobrodošli v bife pri Kralju, saj je bil najemnik Marino Kralj, ki je Danilu obljubil dva tedna brez plačila, če prideva na festival s pesmijo, ki je bila v bistvu reklama za lokal, če pa zmagava, je obljubil, da bo pijača brezplačno eno leto. In pesem je zmagala, gostilničar pa je po slabem mesecu obupal, ker bi bila to najdražja reklama za ta bife. Zdaj je lokal pač drugačen, ker se je tudi Izola spremenila. Delavci so upokojenci s slabimi pokojninami, pa ne morejo viseti po gostilnah, obrtniki so postali kapitalisti, ribičev pa ni več. Zato sem vesel, da je sin Primož, ki je lokal vzel v najem po Elvisu, sicer izvrstnem klasičnem kitaristu, dobil nove obiskovalce, od mamic z vozički do starejših žensk, ki pridejo na jutranjo kavo, in najrazličnejših ustvarjalcev, ki živijo v okolici. Nasproti nas je Iztok Mlakar, na drugi strani je arhitekt Janez Koželj z Natašo, ki je bila nekoč na TV, malo dlje vse pogosteje živi Bernarda Oman, redno prihaja scenograf Duško Milavec, pa maskerka Gabi Fleischman, bivši tonski mojster na RTV Drago Kočiš pa novinar in pisatelj Robi Šabec, vrhunski slovenski flavtist Cveto Kobal in tako naprej. Prihajajo sem zato, ker pri nas ni treba igrati nekoga, ampak smo vsi enaki.
Te dni se sicer večina prebivalcev s celine mudi na Obali. Vam je povečan obisk všeč ali komaj čakate, da bo konec sezone?
Mi imamo nekatere obiskovalce našega mesta zelo radi, druge pa malo manj. Predvsem tiste, ki se tukaj vedejo kot na Hrvaškem, pri čemer je edina razlika to, da tukaj ne dobijo batin. Pa bi si jih nekateri s svojo aroganco zaslužili. Tudi turisti z bark in z agencijami nam nič ne pomenijo. Mi smo zanje le Jurski park, skozi katerega se sprehodijo. Še fotografirajo ne, ker nimajo časa, mi smo pa taki mediteranski dinozavri, saj se nas še pozdraviti ne upajo. Kaj ima Izola od njih? Nič. Gnečo po ulicah in statistiko, s katero se lahko hvalijo turistični delavci.
Oktobra boste dopolnili 75 let, kaj je vaš recept za vitalnost?
Sam vsem povem, da sem rojen in preživel mladost v Postojni, kjer je bilo nekoč tako hladno, da so še ure zmrzovale, in tako smo zdaj Postojnčani iz tistega časa malo zadaj. Če ta odgovor ne zadošča, povem, da imam dobro drogo. Če tudi to ni dovolj, povem, da sem dizelaš, kar pomeni, da nimam velikih pospeškov, ampak ko se premaknem, se težko ustavim. Če tudi temu ne verjamejo, povem, da smo bili mi iz leta 1950 pač dobro seme. Nastajali smo v času vojne in informbiroja in takšno seme je običajno vzdržljivo. Seveda sem zdaj trikrat potrkal ob les, ker čisto nesmrtni pa le nismo.
Koliko pa k vaši vitalnosti pripomore vaša žena?
Brez nje bi bilo vse to, o čemer sem zdaj govoril, en živ dolgčas.
