Mezzosopranistka in učiteljica petja Irena Yebuah Tiran danes, 14. septembra že drugič teče in poje za dober namen. Na tokratnem dobrodelnem opernem maratonu bo zbirala sredstva za ELA center v Malaviju in Keniji. Gre za kulturno-izobraževalno društvo, ki otrokom iz socialno šibkejših okolij omogoča učno pomoč in spoznavanje gledališča, glasbe ter filma.
Zakaj ste se odločili zbrana sredstva tokrat nameniti ravno tej organizaciji?
Januarja je bila Jana Dular, ki vodi center, razglašena za osebnost leta na Dolenjskem. Novica me je pritegnila, zato sem si ogledala njihovo spletno stran in se odločila, da bom tokrat zbirala denar za afriške otroke, glede na to, da imam tudi sama korenine tam. Donirati je mogoče tudi s SMS-sporočilom POJEM5 na 1919 ali z nakazilom na račun društva ELA. Denar bo šel neposredno na njihov račun. To organizacijo sem izbrala tudi zato, ker Jano poznam že od otroštva, naši starši so prijatelji, tako da vem, da bo šel ves denar v prave roke, da je tu vse transparentno.
Kdo se vam bo tokrat pridružil pri petju oziroma teku?
Pri petju se mi bodo pridružili Klemen Torkar, Katja Konvalinka, Eva Černe Avbelj, Ana Pavlov Pervanje, Žiga Lakner, Igor Oražem, Marko Erzar, dobitnica podpore s prvega maratona Ema Starešič in še ena moja nekdanja učenka Ana Berus. Z menoj pa bodo tekli dobitnik podpore prejšnjega maratona Lovro Šimec, trije tekači iz društva Maraton, ki so tekli z menoj že na prvem dogodku in so bili zelo pomembni na poti, ter – tako vsaj upam – tudi nekaj članov novomeškega Fit kluba, katera članica sem tudi sama. Povabila sem tudi nekaj športnikov. Za zdaj imam potrditev Dejana Zavca. Dobitnica podpore s prvega maratona Klara Lukan pa se je opravičila, ker bo takrat na svetovnem prvenstvu v Tokiu. Kljub temu pa je želela pomagati, zato se je odločila, da mi podari tekaške copate, s čimer me je zelo ganila. K teku in poslušanju so sicer vabljeni vsi. Trasa je objavljena na družbenih omrežjih. Lahko se pridružijo na različnih točkah, najboljša vstopna točka pa so lokacije, kjer bomo peli.
Kmalu pa vas čaka tudi nastop v operi Kette. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Gre za novo slovensko opero v produkciji Zavoda Novo mesto. Libreto je napisal Vinko Möderndorfer, ki opero tudi režira, uglasbil pa jo je Aleš Makovac. Premiera bo 25. septembra v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.
Lani ste se prvič preizkusili tudi kot igralka, in sicer v predstavi SNG Drama Ljubljana Zdravnica. Kakšna je bila za vas ta izkušnja?
Fenomenalna. Zelo posebno doživetje je, ko si v zasedbi s takimi imeni slovenske igre in s takim režiserjem, kot je Martin Kušej.
Kako pa so vas sprejeli drugi igralci? So vam pomagali?
Absolutno. Ves čas so me podpirali in spodbujali. Nisem imela občutka, da sem tujek, temveč enakopraven del ansambla. Pravzaprav sem se v tem procesu ogromno naučila v razmeroma kratkem času. Resnično sem hvaležna za to izkušnjo!
Kot somentorica na delavnici Roots, ki jo organizirata Zavod APIS in Mladi zmaji, boste pomagali dekletom slovensko-afriškega in afriškega rodu. Za kaj gre?
Gre za projekt opolnomočenja deklet, ki imajo korenine v Afriki. Z Mašo Kagao Knez jim bova svetovali, kako se spopadati z drugačnostjo in kako naj jo imajo za svojo prednost in moč, ne oviro.
Ste vi imeli kdaj težave zaradi svoje drugačnosti?
Nikoli. Vsaj ne morem reči, da bi se jih zavedala. V svojih 51 letih življenja sem samo enkrat kot umetnica doživela čuden incident, ko je neki bloger pisaril po internetu. To je bilo leta 2011, ko sem nastopila na državni proslavi in pela himno v parlamentu. Sicer pa sem kvečjemu imela privilegije na račun stereotipov, da dobro tečem, pojem in plešem. To bi sicer lahko jemala kot negativno, ampak ker sem po naravi optimist, sem vse skupaj vzela za pozitivno.
Kako pa je s tem pri vaših sinovih?
Zdi se mi, da je zdaj slabše. Starejši sin je bil nekoč vpleten v manjši incident v klubu, v katerem je treniral, a smo to hitro rešili. Po dogodku z Georgeem Floydom sem se usedla z njima in ju vprašala, ali imata kakšne težave. Starejši mi je dejal, da ni nič takšnega, česar ne bi mogel sam urediti. Mlajši pa vse skupaj tudi po svoje rešuje.
Starejši študira v Ljubljani. Ga pogrešate? Pride vsak konec tedna domov?
Načeloma pride domov, sem pa tudi sama veliko v Ljubljani, tako da se pogosto vidiva. Dostikrat mu tudi pripeljem kakšno stvar, ki jo pozabi. Mama pač. Ga pa seveda pogrešam. Zadnjič, ko ga nisem videla dober teden, mi je bilo zelo dolgčas. Sicer pa si z možem prizadevava, da se sinova rada vračata domov in da smo ob pomembnih dogodkih skupaj. Pa tudi midva imava marsikaj početi, rada greva na sprehod, rada tečeva ali obiščeva kak koncert. Včasih pa jim spečem kakšno torto.
