Novi film o Supermanu, ki ga je režiral James Gunn in si ga je še vedno mogoče ogledati v kinu, ni prinesel le novega igralskega imena, ki stoji za Clarkom Kentom oziroma naslovnim junakom (David Corenswet), ampak tudi novo opazno vlogo za hrvaškega igralca Zlatka Burića.
V Osijeku rojeni Burić, ki že od osemdesetih živi na Danskem, kamor ga je pripeljala ljubezen, v Supermanu upodablja nekakšnega hibrida ruskega predsednika Vladimirja Putina in izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja – Vasilija Gharkosa. Gre za avtokratskega voditelja izmišljene vzhodnoevropske države Boravije, ki sproži vojno proti precej šibkejši sosednji in prav tako izmišljeni državi Jarhanpur, velik del njegovega lika pa zaznamujejo dialogi v namerno polomljeni hrvaščini, ki naj bi predstavljala nekakšen generični vzhodnoevropski jezik.
Prvi z »evropskim oskarjem«
Burić, ki ga že desetletja spremlja nezgrešljiva košata frizura, je v Supermanu ekscentričen, kot je bil tudi v Trikotniku žalosti švedskega režiserja Rubena Östlunda. V Östlundovem prvem angleško govorečem filmu je namesto ruskemu predsedniku podobnega avtokrata igral ruskega oligarha, ki med uživanjem na križarki kot lastnik mednarodnega podjetja za proizvodnjo gnojil ponosno pove, da prodaja sranje. Križarka je v filmu doživela brodolom, film pa velik uspeh, ki je Östlundu prinesel zlato palmo v Cannesu, Buriću pa kot prvemu hrvaškemu igralcu evropskega oskarja oziroma nagrado evropske filmske akademije za najboljšega igralca.
Burića sicer ni proslavila ne vloga v Supermanu ne v Trikotniku žalosti, ampak že leta 1996 Pusher danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna, zaradi katerega ga, kot pravi, na ulici še danes ogovarjajo s citati iz filma. Prvemu Pusherju sta sledili še dve nadaljevanji, trilogija pa je poleg Burića, ki je igral narkošefa Mila, med zvezde izstrelila tudi danskega igralca Madsa Mikkelsena in režiserja filma.
Iz železničarske družine
Burić, ki se je rodil v družini železničarjev in ga še vedno vežejo čustva na rodni Osijek, ni tipičen igralec, sploh pa ne tipičen zvezdnik. Čeprav zaradi svojega značilnega videza, karizme pa tudi slovanskega naglasa pogosto upodablja kriminalce ali oligarhe, pravi, da mu takšne vloge ne ustrezajo po značaju, kot mu ni blizu niti hollywoodski blišč. V prostem času namreč, kot je povedal lani ob obisku kranjskega igralskega filmskega festivala Krafft za radio Val 202, še vedno rada zahaja na tržnico, kjer z veseljem poklepeta z mimoidočimi, in raje nakupuje v trgovinah, kot hodi po restavracijah.
»Živim tako, kot živim. Tudi ko sem v Los Angelesu, živim enako. Nimam želje sedeti v dragih restavracijah, pravzaprav sploh ne maram hoditi v restavracije, raje najdem kakšno trgovino. Delam, kot delam. Tako pač živim,« je povedal in dodal, da zaradi zvezdništva ne čuti pritiskov, a da si mora človek to izboriti. Obenem pa vseeno priznal, da se pritisk »pojavi v nekaterih situacijah, ko gre za promocijo filma, ki ji sledijo pogovori in intervjuji, ki so malo naporni in čutiš, da te postavljajo v neki kalup, kar je zelo mučno«.
