Ja, bili so časi, ko sva z milo soprogo in prijatelji prečesali vso Dalmacijo in seveda še pol Istre. Na otokih smo se najedli rib in drugih morskih čudes, da je kaj. Predvsem jaz. Tudi v našem Pulju, v bližnjih vasicah, sva našla dobre gostilne. Ena je kasneje prejela Michelinov izvesek! Po tem velikem dosežku naju niso več videli. Sva imela v najini denarnici premalo zvezdic …
Druga najina postojanka je bila družinska taverna. Ata je stregel, v kuhinji pa se je največkrat sukala mama, se pravi lastnikova žena. Čudovito.
No, potem sva gostilnico nekoč po daljšem času zopet obiskala. Saj veste, penzionisti včasih na kakšen lokal kar pozabimo, takšne so nas naredili.
Vse je bilo prenovljeno. Aha, vse skupaj je prevzel sinko. Kmalu je prihitel natakar v elegantni uniformi. Na mizo nama je zložil pribor. Z belimi rokavicami. Takšne imajo gasilci in policaji na paradah. Tu je bilo najbolj »paradno« ob plačevanju računa. Kot bi nama zaračunali tudi drage vilice, nože in umetelne krožnike. Na svidenje!
-
Na, in zdaj? Z nama trpita počitnice dve vnukinji in z vsemi žavbami namazani vnuk. Ah, res lepa zasedba.
Seveda morata nona in nono kdaj deco peljati tudi kam ven, kot se reče. In tu je zagata. V šoli jih naučijo vse mogoče, še najslabše jim gredo številke. Res, zelo nerodno. Ne morem vendar biti tak kot naš znanec, ki je svoje otroke v restavraciji učil poštevanko.
»Oči, jaz bi tale zrezek, je zelo poceni,« se je odločila znančeva hčerka.
Oči je pogledal jedilnik. Ja, seveda je poceni. Piše 10 evrov, vendar v oklepaju sledi pojasnilo: »Cena za 100 gramov«. Družinski poglavar je skoraj šepetaje mali gurmanki razlagal, koliko bi stejk v resnici stal.
Ampak tudi sicer. Odkar vem, koliko kaj v resnici stane, me gostinci težko kdaj prepričajo. V mesnici blizu naše morske postojanke mi mesar odreže pet zrezkov skupaj za 6 evrov. Kuharica v restavraciji pa naklofa vsak šnicel za 35 evrov. No, potem je pa še en kriterij: ali gospe ali gospodje, ki so zelo iskani in imajo boljšo plačo kot večina upokojencev penziona, znajo jed vsaj tako dobro narediti, kot jo na primer jaz. Lahko so v kuhinji sami primariji ali docenti, ampak zrezke po ohoho evrov, pri katerih bi človek včasih potreboval štemarico, si lahko nekam zataknejo.
To je vsa filozofija ne le Doreta, ampak očitno tudi italijanskih, nemških in drugih turistov. Da o slovenskih niti ne govorimo.
-
Seveda so tudi izjeme. Če je, recimo, možakar poharačil dve ali tri firme z vsem, kar pride zraven, potem človek na jedilne liste drugače gleda.
Pred kar dolgimi leti, ko je Slovenija cvetela v privatizaciji, so znanega tajkuna vprašali, kako se mu je življenje spremenilo, odkar je postal bogat.
»Veste, kaj je drugače? Ko pridem v drago restavracijo, si ogledam jedilni list – in me zdaj desna kolona, v kateri so cene, sploh ne zanima …«
Verjamem.
Imeli pa so naši odlični menedžerji in politiki seveda tudi drugačne »menije«. Rezultat je na dlani: pred dnevi so potopili še eno zadnjih slovenskih podjetij, našega edinega ladjarja. Kot je rekla znana sindikalistka: »Naša podjetja so zdaj, kot pravijo, samo še za kaj pošraufat ali kaj potolčt.« Vse drugo so razprodali tujcem.
Nekoč je znani humorist povedal prigodo iz neke restavracije.
Poklical je šefa in vprašal, ali ga lahko objame.
»Kaj vam je bilo pri nas tako všeč?« je vzkliknil gostinec.
»Ne. Objel bi vas rad samo zato, ker se ne bova nikoli več videla!«
Lepo, ne?
A ne bi bilo prisrčno, če bi slovenski državljani postavili v vrsto naše dosedanje gospodarske in politične junake ter jih vse po vrsti objeli. V dokončno slovo!
Bi jim že dal ustrezne »jedilne liste«!
