Boštjan Konečnik je po izobrazbi diplomirani inženir strojništva, bolj pa ga poznamo kot glasbenika in odličnega harmonikarja. Frajtonarico igra od desetega leta starosti, izdeluje pa tudi svoje. Tako je naredil največjo frajtonarico na svetu, na katero se da normalno zaigrati, ki meri v višino kar 151,5 centimetra in tehta skoraj 30 kilogramov, in eno najmanjših frajtonaric na svetu, ki meri v višino le 18,5 centimetra in tehta le dobre tri kilograme.
Kako to, da ste se odločili za ta inštrument?
Bila je ljubezen na prvi pogled, ki še vedno traja. Preskusil sem tudi druga glasbila, ampak nič me ni pritegnilo tako kot harmonika. Pred več kot četrt stoletja sem napisal skladbo Frajtonarica je prava stvar. In to še kako drži. Pa ne samo pri meni.
Je bila glasba že od nekdaj pri vas doma, kaj se je pelo oziroma igralo?
Niti ne. Oče sicer igra harmoniko, na splošno pa se v mojih mladih letih ni poslušalo harmonike in slovenske glasbe. Bilo je obdobje heavy metala, veselice niso bile priljubljene in tudi frajtonarica ni bila popularna. Danes je frajtonarica najbolj popularno glasbilo v Sloveniji, priljubljena je pri vseh generacijah.
Napisali in posneli ste tudi okoli 250 skladb, zase in za druge izvajalce. Kaj vas pri tem najbolj navdihuje oziroma kaj želite s svojo glasbo dati ljudem?
Glasba mi je zanimiva predvsem zaradi ustvarjanja novih besedil in melodij. To je neskončna zadeva, in ko že misliš, da ne bo več nobene ideje, pride deset novih. Se pravi, glasba je planet neskončnosti in posebnega užitka … Seveda je lepo tudi nastopati in biti med ljudmi. Največ mojih skladb je namenjenih zabavi, veselemu razpoloženju, so takšne, kot je že v osnovi frajtonarica. Seveda pa se med njimi najde tudi kar nekaj zelo resnih skladb.
Vaša zadnja pesem Luba, lubica spada med prve, zabavljaške skladbe. Komu pa vi največkrat izrečete ti dve besedi?
Luba je ime trenutno najbolj popularne robotske kosilnice, ki si jo želi vsak, ki ima doma zelenico. Skladba Luba, lubica je nastala čisto spontano in vesel sem, da se je tako prijela pri ljudeh. Lubica pa je za vsakega harmonikarja najprej harmonika, šele lubica 2 in več je rezervirana za nežnejši spol.
Koliko harmonikarskih ljubic imate doma?
Skozi leta se jih je kar nabralo. Več kot dvajset jih imam, različnih znamk in različnih letnic izdelave. V zadnjem času sem zbirko povečal za nekaj zanimivih starih harmonik. Eno od njih mi je prodal Viktor Kajzba, mojster za harmonike iz Ormoža. Je znamke Lubas, letnik 1896, generalno obnovljena. Ta mi je zadnje čase posebno pri srcu in zelo rad zaigram na njo. Dober občutek je.
Sami pa ste izdelali največjo in eno najmanjših frajtonaric na svetu. Kaj vas je gnalo k temu?
Ideja za največjo harmoniko je kar dolgo tlela v meni. Glede na to, kako popularna je frajtonarica v Sloveniji, si zasluži tudi eno malo večjo različico in tako je nastala FrajTonka. Prvo, takrat najmanjšo frajtonarco, pa mi je pred leti izdelal na žalost že pokojni Jožko Rutar. Tisto harmoniko sem imel vedno s sabo, doma in ko sem igral kje v tujini ter potoval z letalom. Občutil sem praktičnost zaradi majhnosti in izdelal še manjšo, ki sem ji dal ime FrajMinika. Pri izdelavi sem sodeloval s podjetjem Goti harmonika s Trojan, s katerim razvijamo tudi nov zanimiv model.
Nameravate izdelati še kakšno posebno harmoniko?
Pravkar je v nastajanju še manjša od najmanjše in še nekaj posebnih modelov, ki jih bom kmalu predstavil.
Oktobra lani ste srečali abrahama. Je bila za vas to kakšna posebna prelomnica ali le številka več v letih?
Ne, to je zame samo številka. Ne počutim se tako starega. V bistvu se počutim dvajset let mlajšega. Spomnim se, da, ko sem bil mlad in se je praznoval kakšen abraham, sem mislil, da je tisti, ki praznuje, na zadnji postaji pred večnim počitkom.
Videti ste odlično. Kako skrbite za svojo formo?
Hvala. Rad sem doma, rad sem v naravi, najraje grem na bližnji hrib ali po gozdu, in rad sem med prijatelji. Veliko ustvarjam, ravno končujem več projektov, snemam skladbe, videospote, poučujem harmoniko … In vedno manj se jezim zaradi nepomembnih malenkosti. N
